scjampâ / uiti

Spindi e spandi o „a macin tancj che a cjapin”, "cui che al spint di mancul al è plui siôr" - nuie di gnûf, jo lu cîr di fâlu za di agns, no parcè che jo o sedi plui furp di chei altris, no semplicementri lu fâs par mancjance di bêçs.

Lu dîs vuê, parcè che mi pâr un fat atuâl plui che mai.
Strani, ma mi pâr tal timp di crisi e di pôris - pôre di pierdi il lavôr ... - il consum al reste une vore fer, forsit ancje parcè che al devente un mieç che al jude a dismenteâ i problemis di ogni dì.

Une altre rispueste tipiche o reazion tal nestri timp e je la emigrazion, ae int, ancje se no lu fâ, i plâs a zuiâ cu la possibilitât di scjampâ.

A fin fat: cemût e dulà scjampâ intun mont simpri plui globâl?

uiti

Zapravljati, trošiti - kar pride not gre ven (ali pa gor na račun), kdo manj troši, ta je bogatejši (ne zato ker mu več ostane v denarju, pač pa zato ker mu je treba manj denarja "pridelati") - nič novega, jaz to že nekaj let preučujem v praksi (ali pa praksa preučuje mene?), ker pač itak ni kaj dosti bilo, če je malo, potem se proračun enostavno sam od sebe zmanjša.

Danes sem se tega spomnil, ker je zadeva spet na dnevnem redu: če poslušaš ljudje, nimajo za kruh, pet minut kasneje pa to in ono si bom kupil, pa še to, poj pa še to, pa tam imajo to, tukaj to ...

Čudno, zdi se mi, da v času splošne krize, svetovne inflacije (kar si prej kupil za marko, danes dobiš za evro) - strah pred brezposelnostjo... - poraba ne pada, poraba je del človeškega življenja, to ne spremeniš od danes na jutri in v krizi se ljudje tolažijo tudi s kakšno dodatno igračo..

Opažam, kar se je tudi že nekajkrat v zgodovini ponovilo, je, da ljudje v času gospodarske krize začnejo sanjati o možnosti emigracije. Dosti jih je, dogaja se to že v Nemčiji, ki se izselijo. Samo v Avstrijo se je v zadnjih nekaj let priselilo več kot 100 tisoč Nemcev iz Nemčije.

Ampak tudi v Avstriji ni drugače, kako le uiti ali kam v globaliziranem svetu?