La cjase de pâs / hiša miru

Il timp di nadâl al è passât, ancje i Trê Rês cul Jesù nassût a Betlem. Al tache l'an 2009 tant che al solit, scûr come in bocje cul frêt mortâl e diviersis crisis pal mont. O vin une recession, par me une robe dome naturâl parce che ancje la economie mondiâl e je dome un organisim, i organisims no cressin mai di un continui – fûr che lis alghis tal gno acuari – alore la recession e je normâl- nuie pôre – e la nature ancje chê umane e rispuint in chest câs cu la evoluzion cul svilup di un sisteme miôr.
Si cjatino cumò tal mieç di un procès darwinistic?
Ancje la lenghistiche tant che dute la umanistiche si cjate za di plui di cent agns intune recession, tornìn indaûr: »Jesù al nassè a Betlem.«
Betlem, Betlehem o Beit Lehem?
La peraule »Betlem« e je un biel esempli par une peraule semitiche che e podarès jessi sedi arabe sedi ebree.
Par arab classic si dîs: بيت لحم‎ Bait Lahm, Bayt Laḥm »la cjase dal cjar«
I ebreis a disin: בית לחם Beit Lehem, "la cjase dal pan«
Par un che al è usât lu viôt subit che la scrite arabe e ebree e je scuasit identiche infin ancje la nestre scrite e je dome une variant moderne. Ancje nô nuie di gnûf o vin fuarts leams cul mont semitic.
La scriture:
Tes scrituris classichis si scrivevin dome i consonants:
בית ‎ = BJT [bajit] tant che l'arab BJT in dutis lis dôs lenghis al vûl dî: „cjase“
bב = : storichementri al è un pitogram che al rapresente une cjase, la peraule cjase e tache propit cun chest consonant
j = י
ת = t
LHM
La seconde peraule e je LHM che si pronuncie par ebrei »Lehem« »il pan« o par arab »Laḥm« »la cjar« , (viôt il non de Pize turche »Lahmacun«)
לחם = LHM
ל ‎= L
ח ‎ = ḥ
ם = M

ARAB سلام = SLAM = salām = EBREI שלום = šlwm = šalom = furlan PÂS = sloven MIR

Interessant che chê istesse lidrîs semitiche SLM si cjate ancje in tancj tiermins religjôs tant che
islām ‘sumission ae volontât di Idiu’
muslim ‘crodint’ l’element MU- si dopre par lis nomina agentis tant che il furlan –dôr, -tôr p.e.
دار السلام dār as-salām ‘paradîs’
Dār = cjase, lûc
Alore il paradîs al è la pâs e cence pâs nuie paradîs ancje tes tieris semitichis.


hiša miru

Božični čas je minil, tako tudi trije kralji iz Betlehema, zadnji praznik. Leto je v svoji recesijski fazi tako menda vse in vsi. Tudi ekonomija je samo organizem, ki ga ne moreš stalno terati in naterati, organizmi ne rastejo stalno, enkrat se vstavijo, razno kadar gre za bolezen ali če vzamemo alge v mojem akvariju, te vztrajno poganjajo. Narava si pomaga z evolucijo.
Poglejmo si omenjeno besedo »Betlehem«
Zdi se mi lep primer podobnosti semitskih jezikov.
arabsko بيت لحم‎ Bait Lahm, Bayt Laḥm »hiša mesa«
po hebrejsko pa: בית לחם Beit Lehem, "hiša kruha«
Kruh ali meso, gre za neke osnovne vrste hrane.
Podobna sta si tudi pisavi, konec koncev tudi z našimi latinskimi črkami, samo da so semitske obrnjene proti levi.

Znano je, da so se zapisovali samo soglasniki, kajti iz soglasnikov se ponavadi, da sklepati na celo besedo. Drugo je, da se v semitskih besedah skriva vedno tročrkovni soglasniški koren, ki vsebuje tudi osnovni pomen.
בית ‎ = BJT [bajit] enako je arabsko BJT v obeh jezikih pomeni: „hiša“
bב = : zgodovinsko naj bi se ta črka razvila iz slike za hišo, ostalo je le še semitsko vzglasje b od BJT in pri nas b-.
j = י
ת = t
LHM
Druga beseda je sklop LHM, ki se izgovarja po hebrejsko »Lehem« »kruh«, arabsko »Laḥm« »meso«, meni tu pade kot prvo na misel ime za turško pico »Lahmacun«, ki je neka poceni različica kebapa.
לחם = LHM
ל ‎= L tu se lepo vidi, da je naša črka samo obrnjena
ח ‎ = ḥ
ם = M
Za konec pa še:
arab. سلام = SLAM = salām = hebr. שלום = šlwm = šalom = MIR

Zanimiv je semitski koren SLM, ki ga poznamo iz znanih izrazov iz področja vere kot:
islām ‘podvrženost božji volji’
muslim ‘verujoči’ element MU- označuje nomina agentis, vršilca.
دار السلام dār as-salām ‘paradiž’
Dār = hiša, mesto
Torej paradiž je mesto miru, brez miru tudi ne bo paradiža, velja posebno za semitske krajine.

lis ultimis peraulis / zadnje besede

Te biblie, ancje te traduzion furlane, si cjate une frase aramaiche.
Jesus al fevelave l'aramaic, une lenghe sûr dal arabic e dal ebraic. L'aramaic al jere il lengaç dal popul tant che in Friûl il furlan, mintri che l'ebraic, il grêc e il latin a jerin lis lenghis di status, tant che p.e. in Friûl il talian.

La frase, si cjate tal Matieu 27,46:
Wescott:... ελωι ελωι λεμα σαβαχθανι τουτ εστιν θεε μου θεε μου ινατι με εγκατελιπες
Vulgata: .. “ Eli, Eli, lema sabacthani? ”, hoc est: “ Deus meus, Deus meus, ut quid dereliquisti me? ”
Beline: .. «Elì, Elì, lemà sabactanì?», ch' al ûl dî: «Diu gno, Diu gno, parcè mo mi àstu bandonât?».
SSP: »Elí, Elí, lemá sabahtáni?« to je: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?«
e
tal Marc 15,34
Wescott: ελωι ελωι λαμα σαβαχθανι ο εστιν μεθερμηνευομενον ο θεος μου [ο θεος μου] εις τι εγκατελιπες με
Vulgata: “ Heloi, Heloi, lema sabacthani? ”, quod est interpretatum: “ Deus meus, Deus meus, ut quid dereliquisti me? ”.
Beline: ..«Eloi, Eloi, lema sabactàni», ch' al ûl dî: «Diu gno, Diu gno, parcè mi àstu bandonât?».
(O proponarès: ..«Eloi, Eloi, lema sabactàni», che voltât al vûl dî / significhe: «Diu gno, Diu gno, parcè mi âstu bandonât?»)
SSP: »Eloí, Eloí, lemá sabahtáni?« kar v prevodu pomeni: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?«

Par fâ viodi la parintât des lenghis semitichis, p.e. l’aramaic „lemà” ’parcè’ al corispuint cul arabic „lima, limadha” ’parcè’ .
Interessant al è, che Jesus al clamave Diu cu la peraule "Elì", la peraule aramaiche "Elahi", Elah+i < Elah = Diu + sufìs –i = gno.
Tal arabic si dîs Ellah, Allah „Diu” e Ellahi, Allahi al significhe „gno Diu” < Ellah+ sufìs –i „gno”.
A jerin lis ultimis peraulis di Jesus, almancul secont Marc e Matieu.






V bibliji, tudi v furlanskem in slovenskem prevodu, srečujemo stavek v aramejščini.
Jesus je govoril aramejsko, ki je ozko sorodna z arabščino in hebrejščino.
Aramejščina je bil tedaj jezik naroda, kot je danes v Furlaniji furlanščina, medtem ko so bili hebrejščina, grščina in latinščina jeziki statusa, višje uradne rabe, kot danes v Furlaniji npr. italijanščina.

Stavek najdemo v evangeliju po Mateju 27,46:
Wescott:... ελωι ελωι λεμα σαβαχθανι τουτ εστιν θεε μου θεε μου ινατι με εγκατελιπες
Vulgata: .. “ Eli, Eli, lema sabacthani? ”, hoc est: “ Deus meus, Deus meus, ut quid dereliquisti me? ”
furlansko Beline: .. «Elì, Elì, lemà sabactanì?», ch' al ûl dî: «Diu gno, Diu gno, parcè mo mi àstu bandonât?».
SSP: »Elí, Elí, lemá sabahtáni?« to je: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?«
in v evangeliju po Marku 15,34
Wescott: ελωι ελωι λαμα σαβαχθανι ο εστιν μεθερμηνευομενον ο θεος μου [ο θεος μου] εις τι εγκατελιπες με
Vulgata: “ Heloi, Heloi, lema sabacthani? ”, quod est interpretatum: “ Deus meus, Deus meus, ut quid dereliquisti me? ”.
furlansko Beline: ..«Eloi, Eloi, lema sabactàni», ch' al ûl dî: «Diu gno, Diu gno, parcè mi àstu bandonât?».
SSP: »Eloí, Eloí, lemá sabahtáni?« kar v prevodu pomeni: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?«
Kot primer sorodstva semitskih jezikov, npr. aramejsko „lemà” ’zakaj’ ustreza arabskim „lima, limadha” ’zakaj’ .
Zanimivo je, da je Jezus klical Boga (v zadnjem trenutku svojega življenja) z besedo "Elì". To je aramejska beseda Elahi, Elah+i < Elah = Diu + sufìs –i = „moj”.
V arabščini Ellah, Allah pomeni „bog” in Ellahi, Allahi „moj bog” < Ellah+ sufìs –i „moj”.
To so bile Jezusove zadnje besede, vsaj če verjamemo pričevanju Marka in Mateja.