La cjase de pâs / hiša miru

Il timp di nadâl al è passât, ancje i Trê Rês cul Jesù nassût a Betlem. Al tache l'an 2009 tant che al solit, scûr come in bocje cul frêt mortâl e diviersis crisis pal mont. O vin une recession, par me une robe dome naturâl parce che ancje la economie mondiâl e je dome un organisim, i organisims no cressin mai di un continui – fûr che lis alghis tal gno acuari – alore la recession e je normâl- nuie pôre – e la nature ancje chê umane e rispuint in chest câs cu la evoluzion cul svilup di un sisteme miôr.
Si cjatino cumò tal mieç di un procès darwinistic?
Ancje la lenghistiche tant che dute la umanistiche si cjate za di plui di cent agns intune recession, tornìn indaûr: »Jesù al nassè a Betlem.«
Betlem, Betlehem o Beit Lehem?
La peraule »Betlem« e je un biel esempli par une peraule semitiche che e podarès jessi sedi arabe sedi ebree.
Par arab classic si dîs: بيت لحم‎ Bait Lahm, Bayt Laḥm »la cjase dal cjar«
I ebreis a disin: בית לחם Beit Lehem, "la cjase dal pan«
Par un che al è usât lu viôt subit che la scrite arabe e ebree e je scuasit identiche infin ancje la nestre scrite e je dome une variant moderne. Ancje nô nuie di gnûf o vin fuarts leams cul mont semitic.
La scriture:
Tes scrituris classichis si scrivevin dome i consonants:
בית ‎ = BJT [bajit] tant che l'arab BJT in dutis lis dôs lenghis al vûl dî: „cjase“
bב = : storichementri al è un pitogram che al rapresente une cjase, la peraule cjase e tache propit cun chest consonant
j = י
ת = t
LHM
La seconde peraule e je LHM che si pronuncie par ebrei »Lehem« »il pan« o par arab »Laḥm« »la cjar« , (viôt il non de Pize turche »Lahmacun«)
לחם = LHM
ל ‎= L
ח ‎ = ḥ
ם = M

ARAB سلام = SLAM = salām = EBREI שלום = šlwm = šalom = furlan PÂS = sloven MIR

Interessant che chê istesse lidrîs semitiche SLM si cjate ancje in tancj tiermins religjôs tant che
islām ‘sumission ae volontât di Idiu’
muslim ‘crodint’ l’element MU- si dopre par lis nomina agentis tant che il furlan –dôr, -tôr p.e.
دار السلام dār as-salām ‘paradîs’
Dār = cjase, lûc
Alore il paradîs al è la pâs e cence pâs nuie paradîs ancje tes tieris semitichis.


hiša miru

Božični čas je minil, tako tudi trije kralji iz Betlehema, zadnji praznik. Leto je v svoji recesijski fazi tako menda vse in vsi. Tudi ekonomija je samo organizem, ki ga ne moreš stalno terati in naterati, organizmi ne rastejo stalno, enkrat se vstavijo, razno kadar gre za bolezen ali če vzamemo alge v mojem akvariju, te vztrajno poganjajo. Narava si pomaga z evolucijo.
Poglejmo si omenjeno besedo »Betlehem«
Zdi se mi lep primer podobnosti semitskih jezikov.
arabsko بيت لحم‎ Bait Lahm, Bayt Laḥm »hiša mesa«
po hebrejsko pa: בית לחם Beit Lehem, "hiša kruha«
Kruh ali meso, gre za neke osnovne vrste hrane.
Podobna sta si tudi pisavi, konec koncev tudi z našimi latinskimi črkami, samo da so semitske obrnjene proti levi.

Znano je, da so se zapisovali samo soglasniki, kajti iz soglasnikov se ponavadi, da sklepati na celo besedo. Drugo je, da se v semitskih besedah skriva vedno tročrkovni soglasniški koren, ki vsebuje tudi osnovni pomen.
בית ‎ = BJT [bajit] enako je arabsko BJT v obeh jezikih pomeni: „hiša“
bב = : zgodovinsko naj bi se ta črka razvila iz slike za hišo, ostalo je le še semitsko vzglasje b od BJT in pri nas b-.
j = י
ת = t
LHM
Druga beseda je sklop LHM, ki se izgovarja po hebrejsko »Lehem« »kruh«, arabsko »Laḥm« »meso«, meni tu pade kot prvo na misel ime za turško pico »Lahmacun«, ki je neka poceni različica kebapa.
לחם = LHM
ל ‎= L tu se lepo vidi, da je naša črka samo obrnjena
ח ‎ = ḥ
ם = M
Za konec pa še:
arab. سلام = SLAM = salām = hebr. שלום = šlwm = šalom = MIR

Zanimiv je semitski koren SLM, ki ga poznamo iz znanih izrazov iz področja vere kot:
islām ‘podvrženost božji volji’
muslim ‘verujoči’ element MU- označuje nomina agentis, vršilca.
دار السلام dār as-salām ‘paradiž’
Dār = hiša, mesto
Torej paradiž je mesto miru, brez miru tudi ne bo paradiža, velja posebno za semitske krajine.

cjalâ cui voi di frut / svet z otroškimi očmi

Gno fi l'etimolic. AL è biel viodi che i fîs a van daûr lis olmis dal pari o mari (par jessi just). In Cechie si cjate un piçul paîs cul non Chvalovice , ancje se o sin passât dispès par chestis bandis, viodût che si trate di un paîs piçul nissun lu abade. Il gno fi però sì, simpri cuant che o fevelìn de Cechie, mi dîs che si vise di un paîs che si clame Chvalovice. Cussì ancje îr, just tal moment cuant che si cjatavin su la strade pôc prin de citât Znojmo propit tal paîs Chvalovice mi dîs »o sai parcè chel paîs lu clamin Chvalovice!”,
“Parcè?«
»Parce chenti in Chvalovice la int e dîs vulintîr e dispès “Hvala” (Chvalovice = Chvala = Hvala = par sloven “Grazie”), al sclarìs.
»Alore chenti a disìn simpri »hvala« ven a dî »grazie, ce biele int!”
“Sì, propit a son une vore zentîi!”.
Une biele spiegazion, però Chvalovice *hvala al podarès jessi, ancje se la int in Cechie e dîs “děkuji ”, ma chest lu sa ancje gno fi.
Ma miôr no deventâ etimolic, parce jessi etimolic, filosof o une specie di umanist al significhe vivi tant che un puar, la etimologjie e je interessante, però nuie beçs.



svet z otroškimi očmi

Moj sin etimolog. Lepo je videti, ko sinovje sledijo staršem. Na Češkem imajo neko vas, ki se imenuje Chvalovice , peljali smo se že skozi ta kraj, čeprav brez kakšnega zanimanja. Ne tako moj sin »ta-velik«, ki si je to ime očitno čvrsto zapomnil, kajti večkrat ga omenja, ko beseda naleti na Češko, in že sem se spraševal, zakaj le. Tako je bilo tudi včeraj, ko smo sedeli v avtu, takrat se ponavadi pridno razpriča.
»A veš zakaj se reče tisti češki vasi »Chvalovice«, me vpraša.
»No zakaj?«, mu odvrnem.
»Zato ker ljudje v Chvalovicah vedno rečejo »hvala«.
»To pa so ljudje, zmerom hvala rečejo, res lepo.«
»Ja res prijazni so«, še doda naš ta-mau.
Lepa razlaga, kajti »Chvalovice« pride verjetno res od »hvala«, ampak hvala tu ne rečejo, kajti tudi moj sin že ve, da Čehi pravijo “děkuji ”.
Konec koncev bolje, da nisi kak etimolog, kajti etimologi, filozofi ali razni humanisti ostanejo revni, spada nekako k njihivi sliki (čeprav so izjeme, znajo priti tudi daleč).

Lingua latina non mortua est!

Magari cussì no no ai il timp e no lu varai par lei lis oparis classichis latinis o grechis. Fin vuê o riten che il studi dal latin o dal grêc classic al sedi impuartant e necessari. Pal fat vuê tal ream de eficacie e cressite la int e stime dibant il studi des lenghis muartis e stime dibant ancje il studi des lenghis piçulis.
Secont mê sperience personâl voltâ i tescj antics ti jude a analizâ une lenghe scognossude, capî il sisteme gramaticâl simpri tacant cul subiet e predicât e dome dopo lâ indevant cui relazions dentri dal subiet, predicât, obiet e.v.i. difat ogni lenghe e cognòs lis relazions fra subiet, predicât e obiet.
Ma di plui si visìn de biele retoriche, de grande espressivitât, la prime opare scrite in prose – se no mi sbali – al fo »De agri cultura« di Porcius Cato, ma ducj a cognossin di sigûr la sô innomenade frase: „Ceterum censeo Carthaginem esse delendam“ (M. Porcius Cato)
Lu ai let propit vuê sgarfant te Rêt che chest dictum però al sedi une creazion dal Nûfcent Cato al à doprât il grêc par pronunciâ cheste necessitât:
„Dokei de moi kai Karchēdona mē einai. „

chi Cato al dîs dome peraule par peraule „Cartagine no jessi“ naturalmentri une costruzion ACI acusatîf cun infinitîf (Karchēdon-a) tant che tal latin.
mē = no
einai = infinitîf jessi
infin al vûl dî chel istês chê la version latine »esse delendam« = no-jessi

Dontri vegnial il non grêc „Karchedon” par latin la citât si clame Carthago, par sloven però Kartagina.
Il non al diven dal fenici Qart Hadašt ("la citât gnove") infin dut il nestri alfabet al fo cjapât di chel fenici.
qart = citât
Hadašt = gnove
(Gr Νέα Καρχηδόνα; Lat Carthago Nova).

L’element „qart” lu cjatìn ancje tal non pal Signôr dai fenicians „Melqart” (par furlan Melcart),
fenici Milk-Qart "Il re de citât" (cf. arabic malik, melik = re) che si cjate tal non dal pari di Anibâl.
Amilkar (grêc Αμίλκας, latin Hamilcar dal non origjinâl Abdmelqart = servidôr di Melcart.
Amilkar al fo clamât ancje „Barak“ (però no: Obama).



Lingua latina non mortua est!

Žal ni časa, da bi se posvečal branju latinskih in starogrških del. Ostajam pri mnenju, da bi bilo to koristno, koristno za vsakogar. Zakaj tratiti čas z mrtvimi jeziki?
Izraz je vprašljiv, kajti ali dejansko ni rojenih govorcev latinščine, dovolj bi bilo, da bi, in za to sem že slišal, kdo naučil otroke kot prvi jezik latinščino, potem bi bili oni „rojeni“ govorci in latinščina ne bi bila več mrtvi jezik in potem bi bilo moje vprašanje odvečno.
Koristno je, ker ti učenje latinščine na klasičen način pomaga pri analizi, katerikoliže jezika, kajti povsod se lotiš zadeve tako, da iščeš najprej osebek, povedek ..predmet kot to treniraš vedno pri prevajanju iz latinščine.
Poglejmo znan Katonov (M. Porcius Cato) izrek: „Ceterum censeo Carthaginem esse delendam“.
Z začudenjem sem zvedel, da je ta stavek kreacija iz 19. stoletja, kajti Katon starejši je izgovoril svoj znani stavek v grščini:
„Dokei de moi kai Karchēdona mē einai. „
tukaj Katon pravi, da meni, da Kartagine naj ne bo več, torej, da naj mesto uničijo.
mē = ne
einai = nedoločnik „biti“

Skod pa grško „Karchedon”, latinsko Carthago.
Ime je od feničanskega Qart Hadašt ("Novo mesto") konec koncev je tudi naša abeceda feničanska.
qart = mesto
Hadašt = novo

Element „qart” najdemo tudi drugje, npr. v imenu za feničanskega boga „Melqart”, po feničansko Milk-Qart "kralj mesta" (prim. arabsko malik, melik = kralj), to pa imamo tudi v imenu Hanibalovega očeta Hamilkar (gr Αμίλκας, lat Hamilcar iz fen. Abdmelqart = Melqartov služabnik.
Hamilkarja so klicali drugače tudi enostavno na kratko „Barak“ (ampak brez Obame).