mi soi insumiât di vê fat un incident stradâl, o jerin in cuatri jo un gno amì o gno fradi (no lu sai se al jere un amì o gno fradi), e ancjemò dôs personis che no lis cognòs. Daûr la guide e responsabil pal incident al jere gno amì, lui al vuidave la grande gnove mercedes nere che le vevin cjolt ad imprest di un amì di gno pari.
Subit daspò l'incident si vevin fermât par viodi ce che al jere sucedût. "nuie di grâf" o vevin fat dam ae lache di un auto parchegjât. "Anìn indevant" o disevi "al è scûr, no nus à viodût nissun".
In chel, apene impiât il motôr par tirâ dilunc, une viele di sù e jù votante agns e scjavaçave la strade. "Indaûr, la viele nus à viodût!"
Dutun bot la place si jere implenât di int che e vignive dongje di ogni dontri.
Masse tart si vin inacuarts di ce che al jere sucedût.
Noaltris a restavin fers te machine invuluçâts e disonorâts cun la vergogne di un che apene scjampât al ven fat presonîr denant dai voi di ducj. Nissun di nô cuatri no si moveve. Cualchidun al vierzeve la puarte di mê bande, e jere la viele.
"Nuie pôre, vignît ca di nô, us vevin za spietât.."
".. mi displâs pe machine, la lache..o paiarìn il dam" o cirivi di platâmi daûr di scusis in soreplui.
Ducj ator di nô nus clamavin cuntune muse di fâ pôre. Nuie ce fâ, o lavin daûr la femine che nus veve cjatât in cove.
Pôc daspò o sin jentrâts intun curtîl grant tant che un di chei che lu vin lis tignudis agriculis panonichis in Ongjarie cuntun poç e dôs taulis lungjis intal mieç.
La int si jere sentât dongje dal poç e nissun nol si interessave dal incident, si mangjave e ducj a fasevin un bacan di diaul.
Jo però nol rivavi a parà jù la pôre di ce che mi disarà il amì di gno pari chel che nus veve imprestade la mercedes.
Al jere plui il vergonzisi a dîlu ce che al jere sucedût che pôre, la vergogne di tornâ indaûr une robe imprestade lât a tocs.
"No sta fâti lambicâ di chel, il barbe nus a lassât l´anpassât, al è muart!" - "E la mercedes?"
"Cuale mercedes? Di ce mercedes stâstu fevelant?"
O tacavi a capî, che mi soi insumiât.
Il amì di gno pari al murì pôc dopo tornât indaûr des Gjermaniis, dulà che al veve lavorât par plui di trente cinc agns. Al veve fat sù une grande cjase (no une di chei panonichis cuntun poç tal mieç), une grande palacine - daspò une vite di lavôr tant che emigrant, tornât tal paîs di nassince.
Gor v Nemčiji
Bila je že noč in peljali smo se, ne vem že zakaj, po neki stranski poti, pot je postala vedno ožja in zato precej nepregledna, položaj so otežili ob straneh parkirani avtomobili. Ni bilo enostavno krmariti širokega polterenca skozi to ožino.
V avtomobilu smo bili štirje, spredaj jaz in za krmilom nek dober prijatelj, ki je z užitkom obračal volan velikega novega črnega mercedesa s pogonom na štiri kolesa. Lepotca, ki raje ne vprašam koliko stane, nam je posodil moj daljnji sorodnik in družinski prijatelj iz mojih otroških let, ki sem jih preživel v Zahodnem Berlinu.
Kljub smukaškim vijuganjem po ožini med parkiranimi avtomobili, smo trčili, oziroma prileteli v sprednji bok nekega manjšega parkiranega vozila z leve. Vedel sem, da ne bo dovolj prostora, zdelo se mi je, da ne bo šel skozi, ampak rekel nisem nič, bo že, naj poskusi, lak udeleženih avtomobilov je bil uničen in še kaj več.
Takoj po trku smo se ustavili, da bi videli, koliko je škode.
"Ni hujšega" poškodovali smo v glavnem samo lak parkiranega avta.
"Ajmo naprej" sem rekel "v tej temi nas itak ni nobeden videl."
V tem, ravno smo vžgali motor, da bi nadaljevali vožnjo, nam je neka starka, ki jih je imela že krepko prek osemdeset, preprečila pot.
"Ustavi, stara nas je videla."
Iz nič se je pred nami pojavila truma ljudi, vse naokrog je bilo polno ljudi, ki so se bližali z vseh strani.
Prepozno smo se zavedali, kaj se okoli nas dogaja.
Onemeli smo sedeli predani v usodo z občutki sramote, ki jih ima pobegli, ko mu vpričo množice spet nataknejo lisice. Nihče izmed nas ni mignil.
Vrata na moji strani so se odprla, bila je starka.
"Ne se bati, poj’te pridite k nam, smo vas že pričakovali."
"..žal mi je za vaš avto, škodo bomo povrnili...", sem se skušal skriti za odvečnim opravičenjarjem.
Vsi naokoli so nas začeli klicati, kar je delovalo ravno nasprotno v nepredorni temi.
Brez izbire smo sledili ženski, ki nas je takorekoč zalotila pri delu.
Vstopili smo na veliko dvorišče kot ga imajo panonski salaši na jugovzhodu Madžarske z napajalnikom za živino v sredini. Na vsaki strani napajalnika je stala dolga miza, kjer je bila pripravljena večerja ali glede na uro polnočna pojedina.
Posedli so se, nobeden se ni zanimal za nesrečo, jedlo se je in pilo kot na gasilski veselici.
Pri vsem tem, se nisem uspel otresti nelagodja in sramote, ki nas še čaka, ko bomo očetovemu prijatelju vrnili mercedesa, ki je bil nov, zdaj to ni več.
„Ne muči se s tem”, mi je rekel voznik in povzročitelj vsega tega, „strica ni več, saj veš, da je umrl lansko leto” – „kaj pa bo z mercedesom?”
„Kakšen mercedes? O katerem mercedesu govoriš?”
Začel sem se zavedati, vse sem le sanjal, je pa res, da je ta stric že umrl, imel je tudi mercedesa, toda ne črne barve.
Ni komentarjev:
Objavite komentar