Ce àno in comun il furlan e la lenghe dal popul Maya? / Kaj imata skupnega furlanščina in jezik ljudstva Majov?

Tal coniuntîf presint di „vê“, „jessi“, „lâ“ si cjate un element „-di-„ “vedi, vedin, sedi, sedin, vadi, ledi” o almancul si cjate il dentâl „d“.

Daspò la mari latine cul coniuntîf presint di ESSE “sim, sis, sit” > o vin tal francês: “que je sois ", "que tu sois", "qu'il soit" cu la diftongazion de vocâl toniche tant che tal furlan posso > pues, mortu- > muart e.v.i.

Alore dal latin popolâr “sìt” > francês “soit” (cu la dentâl -t sparide)

E par furlan?

latin SIM SIS SIT > furlan SEDI SEDIS SEDI

alore
il -d- al diven dal lat. “sì-t”
No vuei fâ chi une analisi profonde, si trate plui di une azion spontanie, disìn lassaitmi dî alc ce che mi ven iniment rivuardant l’„elementut“ -d-. Lu dîs parcè che o ai cjatât il gust di chest elementut fûr des regulis o miôr scjampât fûr des gramatichis e normis.
Mi pâr che i furlans a doprin chest „elementut“ in mût regolâr e vulintîr par ducj i paradigmis verbâi tant che se al fos o se si tratàs di un sufìs par marcjâ il coniuntîf.

dait un cuc achì:

fevelâ → feveledi, tirâ > tiredi, cjalâ > cjaledi, cjapâ > cjapedi (Lu ai cjapât sù prime che lu cjapedi sù cualchidun altri.)
cjoli → cjoledi, viodi > viodedi, tignî > tignedi
vignî → vignedi (La sotanance sot Vignesie a fasè in mût che il furlan al vignedi pôc doprât..)

o

al puedi > al podedi, podedin ev.i. ; p.e. o speri che si podedi lei
al fasi > al fasedi; p.e. Che il libri al fasedi part des Sacris Scrituris al è confermât dal fat
al disi > al disedi
p.e. gjavât fûr de Vichipedie: “No mi samee cumò une vôs che disedi alc di util”
o “sedi che al disi di sì sedi che al disi di no“
interessant al sarès ancje cheste variant:
“sedi che al disedi di sì sedi che al disedi di no”
“sedi che al ledi sedi che nol ledi”


Chest sufìs mi pâr che nol sedi -D-, ma invezit al sedi -ED-.

fevel-/ cjol-, cjal-, pod- (cence la vocâl tematiche) + ED + coniunt.: i is i in is in
fevel + ed + i > feveledi
cjol + ed + i > cjoledi
cjal + ed + i > cjaledi
pod + ed + i > podedi
PL1/ PL3 pod + ed + in > podedin



Dut chest al somee un tic al sisteme cognossût intes lenghis aglutinativis tant che p.e.
il turc, la gran part des lenghis indianis de Americhe dal Nord, la lenghe dai Maya, suahili, mongolic, e ancje la nestre (lenghe doprade ancje in Slovenie) la lenghe ongjare.

Tal ongjarês dulà che o vin p.e. il sufìs condizionâl -NE- (/ -NA-)
p.e. il verp “menni“ “lâ“

SG1 mennék < men-NE-e-k »o larès«
SG2 mennél < men-NE-e-l “tu laressis”
SG3 menne < men-NE “al larès”

PL1 mennénk < men-NE-e-nk “o laressin”
PL2 mennétek < men-NE-e-tek “o laressis”
PL3 mennének

La mê domande e sarès, (o doprant il sufìs ongjâr NE:
Az a kérdésem lenne (=e sarès) < len-NE (tant che men-NE); kérdésEM = MÊ domande

lu sai che secont la gramatiche uficiâl chest sufìs nol ven doprât, ma mi interessarès fin a chel pont a vegnin dopradis i coniuntîfs tip(o): feveledi, cjoledi, cjaledi..?

Cjatarano puest ancje te gramatiche uficiâl?





Kaj imata skupnega furlanščina in jezik ljudstva Majov?


V veznem naklonu furlanskih besed „vê“ =imeti, „jessi“=biti, „lâ“=iti se nahaja neka prvina „-di-„ vezni naklon je: „vedi, vedin, sedi, sedin, vadi, ledi..“ ali vsi vsaj kažejo zobnik „d“.

Če vprašamo latinsko mater, kjer imamo vezni naklon za glagol ESSE=biti v ednini: “sim, sis, sit” > v francoščini se to nadaljuje kot: “que je sois " (da sem) "que tu sois" (da si) ; "qu'il soit" (da je) z udvoglašenjem naglasnega samoglasnika.
Udvoglašenje naglasnega samoglasnika se je dogajalo tudi pogosto v zgodovini furlanskega jezika:
latinsko „posso”= “morem” > furl. pues
latinsko “mortu-“=”mrtev” > furl. muart
itd.

Torej iz poznolatinske „sìt” > francosko “soit”

Kaj pa po furlansko?

latinsko edn. vezni naklon od essere ‘biti’: sim, sis, sit
>
furlansko: sedi, sedis, sedi

torej
zobnik -d- pride iz izglasnega –t, prim. lat. sì-t
Nimam namena zganjati neko znanost okoli tega, samo razmišljam (površno) o tej prvini -d-.
Zakaj?
Zato, ker se je ravno ta, vsaj v „neuradnem“ jeziku precej razširila.
Imam celo občutek, da Furlani to prvino že uporabljajo čisto redovito pri vseh glagolih, in to čisto brez izjeme, čeprav uradna slovnica seveda tega ne dovoljuje in priznava.
Izgleda, da je ta element postal že pripona, ki označuje vezni nakon.
poglejmo:

fevelâ ’govoriti’ → feveledi ’da govori’,
tirâ ‘vleči’ > tiredi ‘da vleče’
cjalâ ‘gledati’ > cjaledi ‘da gleda’
cjapâ ‘vzeti’ > cjapedi ‘da vzame’
cjoli ’pobrati’→ cjoledi ’da pobere’,
viodi ‘videti’ > viodedi ‘da vidi’
tignî ‘držati’ > tignedi ’da drži’
vignî ‘priti’ → vignedi ’da pride’

ali

al puedi > al podedi ‚da more’, podedin ‚da moremo’ ev.i. ;
npr. o speri che si podedi lei ‚upam, da se lahko prebere (= da je čitljivo)’
al fasi > al fasedi ‘da napravi’
al disi > al disedi ‘da pravi’


Zdi se mi, da ne gre za -D-, temveč za pripono -ED-.

fevel-/ cjol-, cjal-, pod- (glagolska osnova) + ED + obrazila za vezni naklon: i is i in is in
fevel + ed + i > feveledi
cjol + ed + i > cjoledi
cjal + ed + i > cjaledi
pod + ed + i > podedi
PL1/ PL3 pod + ed + in > podedin

Ta pripona ED me spominja na način tvorbe, ki ga poznamo iz aglutinacijskih jezikov.
V aglutinacijskih jezikih se na besedno osnovo prilepijo številna obrazila, bistvo je, da se ta obrazila ali pripone v nespremenjeni obliki prilepijo ali pritaknejo na osnovo.
Eden najlepših primerov je turščina, mnogo indijanskih jezikov v Severni Ameriki, npr. jezik ljudstva Majov, afriški jezik svahili, mongolščina, aglutinacijska pa je tudi nenazadnje naša soseda madžarščina.
V madžarščini imamo npr. pripono za pogojnik -NE- (/ -NA-), NE se prilepi na deblo:
npr. glagol “menni“ =“iti“

SG1 mennék < men-NE-e-k »(jaz) bi šel«
SG2 mennél < men-NE-e-l “(ti) bi šel”
SG3 menne < men-NE “(on, ona, ono) bi šel/šla/šlo”

PL1 mennénk < men-NE-e-nk “(mi) bi šli”
PL2 mennétek < men-NE-e-tek “(vi) bi šli”
PL3 mennének

Moje vprašanje bi bilo,
(ali uporabljajoč zgoraj omenjeno madžarsko pripono NE: Az a kérdésem lenne < len-NE (kot zgoraj men-NE); kérdésEM = MOJE vprašanje)
glede na to, da uradna furlanska slovnica te pripone ne rabi, do katere mere se dejansko že rabijo oblike kot »feveledi, cjoledi, cjaledi..« in bodo le-te uvedene tudi v uradno slovnico?