veça salut / starega zdravja

 
O cjati interessant il câs dal furlan “vieri/vieli”. Tant che slavist no soi propit un mago ce che al rivuarde la storie des lenghis latinis. Lassìn di bande chest ultin aspiet par viodi di ce che si trate.

La forme protofurlane o chê dal latin di Aquilee e je scuasit compagne a chê dal
albanês di vuê.

Cjapant di pont di partence il lat. VETUS/VETEREM pal furlan e pal albanês.

1. > pal latin volgâr l’acusatîf VETEREM


2. > la “m” finâl e cole > VETERE >
Il consonant finâl latin si manten dome tes peraulis monosilabichis
it. sono < lat. sum, con < lat. cum
fr. rien < lat. rem, fr. mien < lat. meum
cast., cat. tan < lat. tam, cast. cuan < lat. quam;
port. quem, cast. quien < lat. quem


3. > la vocâl finâl e cole > VETER >
No cussì tal ant. provençâl e portughês “vedro”, mintri che chê altre peraule portughese “velho” e diven di “vetulus” tant che cat. “veli”, gal. “vello”, cast. “viejo”, ma ancje la taliane: lat. VETULUS > vetlus > VECLU > “vecchio“ (tal talian “tl” al da simpri “kkj”)


4. la diftongazion de vocâl toniche

VETER > VIETER > albanês “vjetër” [vi`etEr]


5. la lenizion dal consonant intervocalic tal ladin e furlan
VIETER > furl. *vieder > *vier > vieri
VIETER > retorom. veider, vedar


e “vieli”?
e podarès jessi une variant di “vieri” o diretementri dal diminutîf latin “vetulus” (?).

Biele la peraule “vieri” , ancje se plui doprade chê altre “vecjo”, ma in ogni câs la forme “vieri” e je la plui “vecje”.
Tal sloven o vin dome une variant “star” par furlan vieli, vieri e vecjo e salacor ancje la variant pasoliniane cu la “ç” (o veneziane “vecio”)

O cristian Furlanut
plen di veça salut

O človek ti Furlan
starega zdravja obdan


starega zdravja


Zanimiv se mi zdi primer furlanske besede “vieri/vieli”, ki pomeni “star”. Prej slavist, zato ne pričakujte čuda na področju romanskih jezikov.
Ne glede na to, gre za vzporedne pojave v albanščini in furlanščini, sicer večinoma neodvisni vzporedni razvoji.

Predpostavljeno prafurlansko obliko ali drugače rečeno obliko oglejske latinščine najdemo v sodobni albanščini.

Izhodišče naj bi bilo lat. VETUS/VETEREM, tako za furlanščino kot za albanščino.

1. > za ljudsko latinščino (govorjena latinščina) izhajamo iz tožilniške: VETEREM

2. > izglasni “m” odpade, oziroma se ni izgovarjal > VETERE >
Izglasni soglasnik se je ohranil samo v enozložnicah
it. sono < lat. sum, con < lat. cum
fr. rien < lat. rem, fr. mien < lat. meum
cast., cat. tan < lat. tam, cast. cuan < lat. quam;
port. quem, cast. quien < lat. quem

3. > tudi izglasni samoglasnik odpade > VETER >
To se ni zgodilo v stari oksitanščini in v portugalščini, kjer se beseda tudi nadaljuje, npr. port. “vedro”, medtem ko druga portugalska beseda, ki pomeni “star” “velho” pride iz “vetulus” kot kat. “veli”, gal. “vello”, šp. “viejo”, tako tudi italijanska: VETULUS > vetlus > VECLU > “vecchio“ (v italijanščini je skupina “tl” dala vedno “kkj” (cchi))


4. udvoglašenje naglasnega samoglasnika

VÉTER > VIETER > albansko “vjetër” [vi`etEr]


5. lenicija in izpad medglasnega soglasnika v ladinščini in furlanščini
VIETER > furl. *vieder > *vier > vieri
VIETER > retoromansko veider, vedar


in furlanska različica “vieli”
lahko je enostavno različica od zgornje “vieri” ali neposredno iz latinske manjšalnice “vetulus”.

Lep ta primer “vieri” , čeprav se rabi bolj izposojena “vecjo”.
V slovenščini imamo samo eno knjižno obliko “star” v furlanščini trenutno tri “vieli, vieri e vecjo” pa še mogoče Pasolinijevo “veça”, ki jo srečujemo v slovitem stihu:

O cristian Furlanut
plen di veça salut

O človek ti Furlan
starega zdravja obdan