Par prin jo – di sloven che al vîf in Austrie dongje dal confin cu la Cechie - no cognòs la situazion concrete o miôr la cuestion de iperidentificazion in Friûl o cun altris peraulis plui dopradis „furlans talianons”.
Il fenomen al esist – dificil dineâlu – però par no jessi malintindût, no volarès segnâ in neri chel che al met sù il gaban plui comut (in Carintie il gaban todesc, o cognòs miôr la situazion dai slovens) e dopo nol fâs mal a dinissun, - però o fasarès la tumie a chei (o criticarès chei) che a mostrin un compuartament agressîf e intolerant viers la lôr viele identitât o viers rapresentants de viele identitât.
A mi mi lambiche o no mi plâs cheste agressivitât e intolerance – la storie e cognòs un grum di esemplis, p.e. naziscj todescs di divignince sclave (polache, slovene e v.i.). Te seconde vuere mondiâl - secont gno nono - un grum di naziscj o dai membris dal Gestapo in Slovenie (a Bled dulà che al jere la centrâl de Gestapo) a fevelavin la lenghe slovene, ma a disevin simpri che a son todescs e no àn nuie a cefâ cui slovens, il sloven lu àn cjapât sù a câs.
O il esempli de ete di mieç, serps deventâts musulmans si batevin cuintri i serps, la plui part dai musulmans otomans in Europe e jere di divignince serbe, il serp al jere ancje une des lenghis uficiâls tal imperi osman.
Ma il plui innomeât esempli e je la vite de figure bibliche Pauli, il ex-persecutôr Sauli.
Il fenomen clamât „iperidentificazion” al esist, al è un compuartament psicilogjic gjenerâl, sedi o fevelìn p.e. di identitât sessuâl, tossicodipindince, educazion, sociâl (status siôr – puar) o ancje la identitât nazionâl.
Najprej ne poznam najbolje vprašanje „hiperidentifikacije (nadidentifikacija ali nadistovetenje?)” ali pre-poitalijanjenih Furlanov.
Pojav obstaja – težko ga je zanikati – toda nimam namena očrniti te, one ki se gredo neke druge identitete, dokler ne moti druge, naj bo kdor hoče, samo motijo me oni, ki se potem vedejo agresivno proti bivših sotrpinov.
Poznamo mnoge naciste slovanskega porekla, konkretno je mnogo nacistov govorilo slovensko, te so se seveda naučili čisto po naključju, takorekoč „usput”, seveda so Nemci s Slovenci nimajo nič.
Ali primer iz Srednjega veka, Srbi na osmanskem dvoru, bilo jih je toliko, da je bila srbščina tudi uradni jezik v Osmanskem carstvu.
Kdo ne pozna biblijske zgodbe o Pavlu in Savlu?
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar