La grafie iliriche / ilirska pisava

"Danica ilirska" la riviste dai iliriscj /časopis iliristov

La grafie moderne de lenghe slovene si lee al timp de nassite de nazion slovene di vuê ven a stâi al timp pôc prin de rivoluzion dal Març 1848. In chest timp si jevarin lis primis vôs politichis a pro di une patrie slave o miôr jugo-slave cu la idee di unî i cravuats, serp e slovens che a viverin in chel timp ancjemò sot la viere monarchie austro-ongjariche. Un dai protagoniscj di chel moviment clamât “ilirisim/ilirizem/ilirizam” (che no a nuie a ce fâ cul popul antîc protoalbanês) al fo il cravuat Ljudevit Gaj che al veve screât a Budapest la grafie moderne dal cravuat la cussìclamade “Gajica” sul model cec cu lis pipis innomenadis č, š, ž ev.i.
Par Gaj e tancj altris inteletuâi dal moviment iliric i slovens e cravuats a partignissin a chel istès popul, cuntune lenghe comune la lenghe iliriche (lingua Illyrica, illyrische Sprache) ven a stâi il serp-cravuat, tal istès timp si dinee al sloven il fat di jessi une lenghe, si riten il sloven tant che se fos dome un dialet che al ven dome fevelât.
La plui part dai slovens e serps no jerin masse dacuardi e no àn acetât chê idee, cussì ancje il nestri poete France Prešeren parce che no volevin molâ la lenghe slovene. Alore ca di noaltris and’jerin slovens e antislovens cuntune discussion simile a chê che si davuelç vuê in Friûl. Batais di ogni sorte.
La lenghe slovene e veve passât ancje chest periodi e si dopre ancjemò vuê, però tant che une relicuie vive di chel timp de idee iliriche-cravuate molâ il sloven sì e no, e je propit la nestre grafie slovene atuâl che difat e je la grafie “iliriche”. La grafie moderne slovene e cussì scuasit identiche cun la grafie cravuate e cussì nuie strani che il sloven scrit al è une vore plui dongje al cravuat che no la lenghe fevelade.
La nestre biele relicuie la grafie iliriche cu lis pipis però no à vût (no à) masse sucès in Friûl.


ilirska pisava

Črkopis slovenščine izvira iz časa rojstva moderne slovenske nacije, torej v obdobje pred marčevsko revolucijo (1848). V tem času so se prvič pojavile politične misli o neki slovanski ali južnoslovanski krajini, v kateri naj bi živeli Slovenci, Hrvatje in Srbi, seveda najprej vsi lepo znotraj Avstroogrske.
Eden od pomembnih gibanj je bilo ilirsko, Hrvat Ljudevit Gaj, ki je bil med drugim tudi poslanec v madžarski skupščini, je izdelal v Budimpešti naš črkopis in osnovo za pravopis “Gajico” na osnovi češkega pravopisa. Sam je uvedel nekaj novosti, npr. LJ in NJ, torej po Gaju Ljubljana, Bohinj itd..
Za Gaja in druge predstavnike ilirizma Slovenci in Hrvatje pripadajo istemu narodu z enim samim jezikom ilirščino, ki je bila nič drugega kot hrvaščina (lingua Illyrica, illyrische Sprache) in nima nič opraviti z antičnim ljudstvom Ilirov, slovenščina naj bi bila na nivoju narečja kot neka pogovorna različica
Večina Slovencev in Srbov ni sprejela te zamisli, tako tudi France Prešeren, kajti hoteli so ohraniti svoj jezik. Slovenščina je šla skozi to obdobje in preživela, toda kot nek spominek na ta ilirsko-hrvaški čas z vprašanjem opustiti slovenščino v prid hrvaščine da ali ne je nam ostala ilirska pisava, ki je dejansko hrvaška in pisno slovenščino približala hrvaščini. Mislim pa, ne glede na to čigava je kreacija češka ali hrvaška, je treba priznati, da je ta pisava vseeno najprimernejša za zapis slovenščine, trdil bi celo, da je naša Gajeva različica celo izboljšek češkega izvirnika.