Il tiermin „retoroman-ç“ e „la cuistion ladine" / Izraza „retoromanski“ in „ladinsko vprašanje"

Te foto:
Theodor Gartner (nassût tal 1843 a Viene -1925) daspò il studi de matematiche al lavore tant che insegnant di chimiche e fisiche, tal 1876 daspò il so prin incuintri cu la culture ladine al tache a interessâsi al mont ladin-retoromanç e diven un dai plui grancj cognossidôrs de culture e lenghe ladine-retoromanze.

Na Sliki:
Theodor Gartner (1843-1925) po študiju matematike dela kot učitelj kemije in fizike, 1876 se začne po prvem srečanju z ladinsko kulturo zanimati za retoromanski svet. Danes slovi za klasika romanistike in snovatelja sodobnih raziskav retoromanske kulture in sveta.



Il tiermin „retoroman-ç“ e „la cuistion ladine“

A esistin fin al di di vuê dôs posizions tradizionâls:
1) il concet “la unitât ladine”
la unitât lenghistiche dal romanç (Suizare), ladin (dolomitan), furlan
La storie de cuistion ladine e tache cui “Saggi ladini” dal gurizan G.I.Ascoli (1829-1907). Ascoli al fevele di une zone lenghistiche e le clame “favella ladina” ven a stâi un »ladin comun«.
Al ven daûr il professôr austriac Theodor Gartner (1843-1925) cu la “Rätoromanische Grammatik (1883)” e “Handbuch der rätoromanischen Sprache und Literatur (1910)“.

2) cheste unitât e je un costrut teoretic-lenghistic cence une realtât storiche-sociologjiche
Esponents de cuintriposizion si cjatin in prime rie tra i talians:
Carlo Battisti (1882-1977) divignint dal Val di Non (Trentin) e il diatolic dal Tiessin Carlo Salvioni (1858-1920) a fevelin di pocs svilups comuns dentri dal grup ipotetic romanç- ladin-furlan, plui clâr e evident invezit al sedi il numar di leams dentri dute la regjon alpin-lombarde che e cjape dentri ancje i dialets de periferie di cheste stesse regjon il romanç, ladin e furlan.
Di chel timp in ca o fevelìn di »Ascolians« e »Battistians«. A Ascoli no i interessavin lis consecuencis politichis, par dute une altre robe la posizion dai Battistians che al fevele de »talianitât« de dute la regjon ancje di chê Suizare, la lenghe taliane e je la base, ancje pal romanç.

Naturalmentri al tache une discussion politiche, pai Suizars cheste cuistion di fâ part de »talianitât« sì o no e je une cuistion che al rivuarde la lôr identitât, lôr i lenghiscj romançs Robert von Planta, Jakob Jud, Chasper Pult a jerin cuintri.
Magari cussì no messedâ cuistions politics e lenghistics no jude la ricercje in chest câs, fin vuê i studiôs no àn cjatât une clarificazion dal probleme, a restin a di une bande i »Ascolians« e pe altre i »Battistians«.

Cussì si cjate la posizion ascoliane in diviersis libris di riference de romanistiche (p.e. Lausberg, Vidos, Rohlfs).
Carlo Tagliavini, un grant lenghist e romanist talian, ancje cognossidôr de lenghe albanese e dal rumen, al clame chest grup »ladino« però cuntun ciert dubi parvie il fat che si cjate dome pôc fûr par fûr comun-esclusîf (che no si cjate adaltrò tai dialets alpin-talians).
Tal ultin timp si doprin ancje gnûfs tiermins tant che »rhéto-frioulan« o »Alpenromanisch«.
La vore di riference il »Lexikon der Romanistischen Linguistik (LRL): Band III Die einzelnen romanischen Sprachen und Sprachgebiete von der Renaissance bis zur Gegenwart: Rumänisch, Dalmatisch / Istroromanisch, Friaulisch, Ladinisch, Bündnerromanisch.“ e trate lis feveladis in mût disseparât.

Il miscliç di fatôrs lenghistics e fûrlenghistics
Lenghistichementri si cjate il romanç une vore dongje ai dialets lombarts te istesse aree gjeografiche, culturâl, storichementri però si cjate intun contest dal dut diviers, ergo il romanç nol è un dialet talian – la definizion »ce isal un dialet e ce ise une lenghe« e je simpri une definizion fûrlenghistiche o politiche dipindint dal contest sociologjic, culturâl e storic.

La definizion lenghistiche
I criteris lenghistics a pro di une »Unitât ladine«
1) - conservazion dal –s in posizion finâl
2) - i grups: consonant + L (cl, gl, pl, bl, fl)
3) - palatalizazion dal K, G denant dal A:
CASA > dolom. césa, furl. cjase, puter chesa
CAPUT > dolom. céf, furl. cjâf, puter cho

Dome il pont 3) la palatalizazion e je une inovazion gnove di chest grup e un fuart argument a pro de »Unitât ladine«.
I archaisims però si puedin spiegâ ancje cu la »Randzonentheorie« ven a stâi feveladis che si cjatin su la periferie a mostrin un caratar archaic, alore al podarès jessi ancje un argument cuintri la »Unitât ladine«.


Secont la dialetometrie
La dialetometrie e cîr di meti adun dut ce che a àn in comun dôs feveladis daûr une calcolazion numeriche-statistiche, si fevele di un »Geotip«.
Il geotip al è la unitât gjeografiche cuntun ciert numar di câs comuns. Secont la dialetometrie la retoromanicitât e va jù viers il soreli jevât (Friûl) e sud (viers il venit).

Un fat evident pal ognidun che al met a confront il romanç, ladin e il furlan. Il ladin si cjate tal mieç, il furlan intune posizion periferiche.
Dopo dut chest o varès gust di cognossi i dialets romançs e ladins, une vore biel il esempli dal innomenât Gartner che dopo une passade pe Ladinie al veve risolvût di studiâ il ladin. Grande robe se si impensìn che chest omp al jere un matematic. (alc su Gartner si cjate ancje te ultime Patrie).





Izraza „retoromanski“ in „ladinsko vprašanje“

Ladinsko vprašanje se razlaga na dva načina:
1) Ladinska enotnost
Jezikovna enotnost švicarskega romanča, dolomitske ladinščine in furlanščine
Zgodovina ladinskega vprašanja se začenja z delom “Saggi ladini” goriškega poliglota G.I.Ascolija (1829-1907). Ascoli govori o nekem jezikovnem območju, ki ga imenuje “favella ladina” (ladinski govor) ali drugače »skupni ladinski jezik«.
Sledi avstrijski učenjak Theodor Gartner (1843-1925) z “Rätoromanische Grammatik (1883)” in “Handbuch der rätoromanischen Sprache und Literatur (1910)“.

2) Ladinska enotnost je zgolj teoretska zgradba jezikoslovcev brez kake resnične, zgodovinske ali družbene osnove
Zagovorniki te protipozicije se najdejo predvsem med Italijani:
Carlo Battisti (1882-1977), domačin iz ladinske Nonske doline »Val di Non« in tesinski narečjeslovec Carlo Salvioni (1858-1920) govorita o redkih skupnih razvojev znotraj predpostavljene ladinske skupine, več naj bi bilo skupnega znotraj celotne alpskoitalijanske skupine, švicarski romanč, dolomitska ladinščina in furlanščina naj bi spadali v to alpsko italijanščino kot obrobna narečja.

Od vsega začetka obstaja tabor »Ascoliancev« in »Battistiancev«. Ascolija niso preveč zanimale politične posledice, drugače so razmišljali Battistianci, ki pripisujejo »italijanskost« celotni regiji tudi romanski Švici, italijanščina naj bi bil osnovni jezik za vse, tudi za švicarski romanč.

Vmešala se je tako tudi politika, Švicarji se sklicujejo na lastno identiteto in zavračajo neko naditalijanskost, švicarski jezikoslovci kot Robert von Planta, Jakob Jud, Chasper Pult so proti.
Žal je težko priti do rezultata, če se meša jezikoslovje s politiko, do danes ni prišlo do neke splošno sprejete razlage, ostajajo na eni strani »Ascolianci« po drugi pa »Battistianci«.

Najdemo ascoliansko videnje v raznih romanističnih učbenikov (npr. Lausberg, Vidos, Rohlfs).
Carlo Tagliavini, velik jezikoslovec in italijanski romanist, ukvarjal se je tudi nemalo z albananščino in romunščino, imenuje omenjeno skupino (romanč, ladinsko, furlansko) »ladino«, dodaja pa, da ima tudi dvome, kajti zelo je malo takega, kar je značilno samo za to skupino in ne za druge alpsko italijanske govore.
V zadnjem času se rabijo tudi izrazi »rhéto-frioulan« in »Alpenromanisch«.
Referenčni pregled »Lexikon der Romanistischen Linguistik (LRL): Band III Die einzelnen romanischen Sprachen und Sprachgebiete von der Renaissance bis zur Gegenwart: Rumänisch, Dalmatisch / Istroromanisch, Friaulisch, Ladinisch, Bündnerromanisch.“ obravnava vsak jezik posebej in ne znotraj enotne retoromanske ali ladinske skupine.


Mešanje jezikovno z izvenjezikovnim
Jezikoslovno se švicarski romanč nahaja blizu zemljepisno sosednim lombardskim govorom, zgodovinsko in kulturno ne pripadata istemu ozadju, romanč potemtakem ni italijansko narečje, ampak samostojni jezik – kajti jezik se definira predvsem izvenjezikovno, torej to, kaj je jezik, kaj pa narečje, odloča politika in ne jezikoslovje.


Jezikoslovni kriteriji
Za ladinsko enotnost govorijo:
1) – ohranitev izglasnega s-ja
2) – ohranitev sklopov: soglasnik + L (cl, gl, pl, bl, fl)
3) – nebnjenje K, G-ja pred A-jem:
CASA > dolom. césa, furl. cjase, puter chesa
CAPUT > dolom. céf, furl. cjâf, puter cho

Samo točka 3) nebnjenje je nova skupna inovacija ladinskega trojčka in obenem govori za predpostavljeno enotnost.
Arhaizme lahko razložimo s klasično »Randzonentheorie«-jo, ki pravi, da govori na obrobju ohranjajo pogosto starejša stanja.

Glede na dialektometrijo:

dialektometrija išče skupne pojave v dveh govorih, jih prešteje in izračuna statistiko, skupek skupnih pojav imenuje pri tem Geotip.
Taka statistična analiza »retoromanskosti« ali »ladinskosti« kaže, da je podobnost vedno manjša proti vzhodu in jugu, torej proti Furlaniji. To lahko vsakdo sam preveri, če primerja neko poljubno besedilo teh jezikov, videl bo, da se ladinščina nahaja nekje v sredi med romančem in furlanščino, furlanščina pa na obrobju.