pravica biti umetni jezik

Vsi knjižni jeziki so, tudi italijanščina, nemščina, slovenščina, madžarščina itd., (vedno) posegali in posegajo po novotvorbah, jezikovnih starinah, da bi se zaščitili pred vdorom tujih besed.
Trdimo lahko, da so vsi sodobni jeziki (vsaj v Evropi), umetni jeziki – tudi italijanščina in slovenščina.
Zakaj torej naj ne bi tudi furlanščina uživala to pravico biti umetni jezik?

Če si jeziki ne bi pomagali s temi pomembnimi sredstvi jezikovne prenove, četudi naj se zdijo rešitve izumetničene in nenaravne, bi imeli danes širša območja „dialect continuuma”, narečnega continuuma, torej mrežo narečij, imeli bi mešanico podobnih medsebojno razumljivih govoric, npr. na relaciji od Celovca do Sofije, neko južnoslovanščino.

Tisti, ki ne želijo dati (majhnemu) jeziku ustrezno pomembnost, ki jim ni za nadaljevanje neodvisne dediščine, pravijo, da je jezik le zgolj sredstvo sporazumevanja, zakaj bi torej za vsak majhni jezik posebej izdelali neko standardno različico, ga poučevali v šolah.
Isti imajo furlanščino za krajevno govorico, krajevno narečje, tako tudi mislijo na Koroškem ali v Kanalski dolini ali v Reziji, kjer del slovenske manjšine ne želi imeti nobenega opravka s knjižno slovenščino.

Pred leti, ko sem hodil po Reziji, so mi tam razlagali, da je rezijanščina neko rusko narečje, pa oni pravzaprav nekako iz Rusije ali pa njihovi predniki, v glavnem nekaj zase. Na Koroškem pa poznamo govorjenje, da govorijo neko vindišarsko narečje, poglejte:

odlomek iz časopisa Gedenkdienstzeitung od Brigitte Entner in Heidi Wilscher, raziskovalki sodobne zgodovine na Koroškem:

"....Kljub volilnemu uspehu so se nemško nacionalno usmerjeni Korošci v zgodnjih dvajsetih letih znašli v dilemi, kako razlagati glasovanje slovensko govorečega ljudstva za Avstrijo. Kot model so prevzeli koncept »vindišarja«. Z vindišarjem sta oficialna Koroška in konzultirana nemško nacionalna znanost poimenovali »Nemcem naklonjenega« in prilagodljivega koroškega Slovenca, ki v zvestobi do domovine zavrača slovenske nacionalne zahteve. Vindišarski jezik so opisali kot narečje s slovenskimi prvinami. Ta podoba se je tako utrdila, da je še danes veliko koroških Slovencev prepričano, da govorijo vindišarski, ne pa slovenski jezik...."