nedelja, 03. junij 2007

Il borc di Kluki / vas Kluki

La lenghe latine e je une lenghe muarte, e je lade pôc a pôc e cul timp, no in maniere brutâl,
si è trasformade in diviersis lenghis modernis, feveladis ancjemò vuê, p.e. il furlan.
Altris lenghis a lavin sot il bâr in mût violent. In cierts câs o vin ancjemò testimonis de lôr muart, testimonis che a àn ancjemò cognossût e fevelât cul ultin rapresentant de lenghe denant de sô fin.
Cognossût al è il câs di Tuone Udaina Burbur (par talian: Antonio Udina) che al jere l'ultin che al fevelave il dalmat (dalmatic). La sô lenghe al tirà jù il lenghist talian Matteo Giulio Bartoli tal 1897. Burbur al murì dome un an dopo tal 1898, copât di une mine tereste che e copà ancje la viele lenghe de isule di Velie (Krk).
Un altri câs, mancul cognossût, e il câs dal slovinzi, une lenghe sclave, fevelade in Pomeranie, la regjon a nord est di Berlin.
I ultins fevelants di chest lengaç a viverin cun ogni probabilitât tal borc di Kluki tai contôrs dal lât Lebsko (par polac Jezioro Łebsko, par todesc Lebasee) e tal 1945 a ciririn di scjampâ de Armade Rosse viers il soreli a mont. In cuâl paîs al murì l’ultin fevelant, no lu sa nissun.
Tal 1957 lenghiscj di Varsavie a rivarin adore di ingrumâ tal borc di Kluki inmò 140 peraulis slovinziis. Dome dopo cinc agns tal 1963 a screarin il museu al viert de culture (muarte) slovinzie.
Furlans tignît dûr!





Latinski jezik je mrtev jezik, povozilo ga je kolo časa, počasi, ne na nasilni način,
preoblikoval se je v razne sodobne jezike, ki jih govorijo še danes, npr. furlanščino.
Drugi jeziki niso imeli te sreče in so odšli za vedno na nasilni način.
V nekaterih primerih so to smrt pospremile priče, ki so tudi poznale in govorile z zadnjimi
predstavniki jezika, ki je stal pred svojim dokončnim izginotenjem.
Poznan je primer Tuone Udaine Burbur (po italijansko: Antonio Udina), ki je bil zadnji govorec starega romanskega dalmatinskega jezika (ali staro dalmatskega). Njegov jezik je zapisal italijanski jezikoslovec Matteo Giulio Bartoli v letu 1897. Protipehotna zemeljska mina je bila samo eno leto kasneje leta 1898 usodna za Burburja in je obenem izbrisala za vedno stari jezik, ki se je še govoril na otoku Krk.
Drugi primer, manj znani, je primer slovinščine, slovanskega jezika, ki se je govoril v Pomorju (ali Pomeraniji, polsko Pomorze, nemško Pommern) na širšem območju severnovzhodno od Berlina.
Zadnji govorci tega jezika so živeli najverjetneje v vasi Kluki v bližini Lebskega jezera (polsko Jezioro Łebsko, nemško Lebasee). V letu 1945 so ti poskušali bežati pred Rdečo Armado in pred novo polsko oblastjo proti zahodu. V katerem kraju je umrl zadnji govorec in z njim vred še jezik, nihče ne ve. Leta 1957 je varšavskim jezikoslovcem v vasi Kluki uspelo še nabrati 140 slovinskih besed. Samo pet let kasneje leta 1963 so polske oblasti ustanovili muzej na prostem o slovinski kulturi.
Vztrajajte Furlani pri svojem jeziku!

Ni komentarjev: