sobota, 05. januar 2008

Sanc e tiere / Kri in zemlja


suburbi european / evropsko predmestje

Si fevele tant di integrazion dai imigrâts, ca di nô in Austrie e ancje in Gjermanie, nuie di strani viodût che la situazion sociâl austriache e je scuasit la istesse che no chê in Gjermanie.
La integrazion e je cence dubi necessarie, il probleme al è cjatâ lis misuris justis cence lâ a pericul di promovi une assimilazion platade.
Une part – forsit za la gran part – dai politics di chenti (par esempli il governadôr de Assie in Gjermanie o ca di me il nestri sindic) e cîr gnovis strategjiis par integrâ (miôr) i imigrâts, parcè che finmò no rivarin a fâlu.
Magari cussì no tai lôr voi integrazion e vûl dî “fâ todesc” “fevelâ todesc” e.v.i. cence badâ ai dibisugnis di chescj grups.
O cjati che cussì nol si varà sucès.
O pensi che ancje la maioritât - i todescj, i francês e.vi. – a vebin di mostrâ alc, tant che il cognossiment di base de lenghe e culture sedi la turche o arabe.
O cognòs di persone un esempli vîf di chest “mecanisim” (in fin dai fins ancje jo o soi un imigrât), si trate di un gno amì todesc, insegnant intune scuele a Berlin cuntun percentuâl une vore alt (80%) di turcs e araps.
Tal principi e jere dure pal insegnant todesc tal “ghetto” turc, nol saveve ce fâ, no lu à rispietât dinissun, a blestemavin par turc e arap stant che nol capìs. Cussì nol si podeve lâ indenant - lui a tacave a cjapâ sù il turc a un nivel di base e ancje almancul lis blestemis arabis.
Dopo chest dut al jere gambiât.
I fruts a jerin dal dut gambiât, a imparavin plui vulintîr, anzit lui al deventave un spezializât ce che al rivuarde lis blestemis arabis dal Liban.
I fruts a imparavin plui vulintîr l’inglês, a cjatavin fûr zûcs tant che voltâ blestemis dal turc in inglês e cussì indevant.
Ancje i gjenitôrs, araps dal Liban, turcs e curds de Anatolie, lu rispietavin,
si saludavin un cul altri za di lontan, anzit al sucedeve che cualchidun lu à
clamât a gustâ.
Vuê nol insegne plui in cheste scuele, lu àn mandât intun altri ghetto, un ghetto dai puars, todescj, int cence lavôr, violence, alcul, nol mancje nuie, e je dure - zovaressial imparâ la lenghe dai disocupâts?




Kri in zemlja

Veliko se govori o vključevanju tujcev v družbo, v Avstriji in tudi v Nemčiji,
avstrijska slika je v glavnem le omiljena kopija nemškega stanja.
Vključevanje je nedvomno potrebno, težko je le najti pravi recept, ne da bi se šli prikrite asimilacije.
Znaten del – mogoče celo večina – politikov v Avstriji in Nemčiji (npr. hesenski predsednik) išče in najde nove prijeme, kako bolje vključiti tujce, do zdaj ni bilo uspeha.
Žal gredo novosti v smeri postavljanja pogojev, preverjanje znanja nemškega jezika in kulture, ne da bi pri tem upoštevali potrebe dotičnih.
Mislim, da tudi tokrat ne bo uspeha.
Bolje bi bilo, če bi tudi večina – Nemci, Francozi – pokazali nekaj novega s svoje strani, npr. osnovno znanje jezika in kulture, v tem primeru turške in arabske.
To zmanjša razdaljo, olajša slabe občutke, poviša drugemu vrednost in nenazadanje znanje nikomur ne škodi.

Osebno poznam živi primer opisanega mehanizma (konec koncev tudi deloma iz lastnih izkušenj), gre za mojega nemškega prijatelja, ki je učitelj angleščine na neki šoli v Berlinu, kjer odstotek Turkov in Arabcov presega 80 odstotkov.
Na začetku je nemškemu učitelju v turškem getu trda predla, ni vedel, kaj naj stori, nobeden ga ni jemal resno, niso ga upoštevali niti malo, kakor je komu na pamet padlo, tako ga je po turško in arabsko preklinjal, saj itak ne razume.
Ker tako ni šlo več naprej, se je začel učiti turško in arabsko, najprej se je pa seveda pošteno lotil kletvic.
Ko je slišano kletvico napisal na tablo in začel javno prevajati, so se začudili in odenkrat je bilo vse drugače.
Začeli so ga spoštovati in otroci so sledili celo pouku angleščine, šli so se igrice prevajanja iz turščine v angleščino itd.
Tudi starši otrok, predvsem iz Libanona in Anatolije, so ga začeli drugače gledati, pozdravljali so ga spoštljivo že od daleč, zgodilo se je, da so ga vabili celo na kosilo.
Danes ne uči več na tej šoli, poslali so ga v drug geto, geto brezposelnih Nemcev, tudi tokrat trda prede – a bo kaj pomagalo, če se nauči jezik brezposelnih?

Ni komentarjev: