ponedeljek, 07. januar 2008

2 x pensâ / 2 x misliti



Ogni pôc mi fan la domande „In cuale lenghe „pensistu”?”
Si podial „pensâ” in lenghis diviersis?
Tal prin moment no sai ce dî parcè che no lu sai nancje jo, ancje se domandât tantis voltis.
O pensi che tal gno câs al sedi cussì: la lenghe doprade (sloven standard, sloven dialet, ongjarês, todesc) e dipint dal interlocutôr atuâl concret o dome imagjinari. Però magari cussì no nol è simpri cussì, parcè che a voltis no ’nd è nissun o si fevele cun se stes o intun mût dal dut fûr di ogni realtât, cussì dispès mi cjatavi a insumiâmi di fevelâ une lenghe che le ai doprade za cui sa cuant.
Di fat o pensi che si pues pensâ in lenghis diviersis, no dome inte marilenghe e la lenghe mari e je tal gno câs il sloven dialet forsit il sloven dialet dai migrants (vonde lontan dal standard).
O salacor si trate di une abilitât che un al dopre plui lenghis e chel altri dome une.
Salacor a son ancje chei che a „pensin” in nissune lenghe.
A mi mi pâr che a voltis o pensi cence doprâ peraulis, il pinsîr al nâs tant che a disin i poetis che il viers al nassi e i pinsîrs plui biei a nassin cence peraulis.
La poesie e je la cjar salde dal pinsîr, esprimût in mût tecnic cun peraulis.
La lenghe mi pâr e sedi un strument „secondari”, impuartant par concretizâ o analizâ un probleme e mancul par judâ a „fâ nassi”.
Scusait ma ancje dut chest al è dome un pinsîr nassût intun lamp, cence peraulis concretis e cence un parcè.



2 x misliti

Vsake toliko me vprašajo „v katerem jeziku razmišljaš?”
Ali je možno razmišljati v različnih jezikih?
Pri priči ne bi vedel reči, kajti sam ne vem, čeprav že tolikokrat vprašan.
Mislim, da je v mojem primeru tako: uporabljeni jezik (knjižna slovenščina, narečna slovenščina, madžarščina, nemščina) se prilagaja konkretnim sogovornikom ali samo domnevnim. Temu ni povsem tako, kajti včasih ni nikogar ali se človek sam sabo pogovarja ali na neki način zunaj resničnega dojemanja, tako se mi je že nekajkrat pripetilo, da sem se v sanjah pogovarjal tekoče in čisto naravno v nekem jeziku, ki ga že leta nisem več obnavljal. V budnem stanju bi komaj kaj spravil skupaj, v sanjah pa teče pravi dialog, to kaže, da je naše pasivno zunanje ničkoliko večje kot si to priznamo.
Prepričan sem, da je možno v več jezikih hkrati razmišljati, ne samo v maternem jeziku, kajti materni jezik bi bil strogo gledano pri meni samo narečna slovenščina, tisto pogovorno pač.
Morda pa gre le za zmožnost, ki jo nekdo ima, drugi nima.
Zdi se mi, da za „mišljenje” zgolj kot postopek ne potrebujemo besed, „misel” se rodi kot to že od nekdaj trdijo pesniki in to brez besed, brez jezika.
Pesem ni nič drugega kot „surova” misel, pesnik jo sicer izraža tehnično z jezikom pri tem pa ohranja pojmovnost.
Jezik bi bil potemtakem prej pripomoček drugotne vrednosti, pomemben za natančno določenje in analizo.
Če to zveni preveč zmedeno, je razlog ta, da je tudi vse to le neka misel, ki je nastala brez besed in brez vsakršnega razloga.

3 komentarji:

Janez Erat pravi ...

La foto e je stade fate a Presburc (Bratislava).

Slikano v Bratislavi.

Christian Romanini pravi ...

Mandi Janez: ce biel pinsîr!

furlan pravi ...

Come spes tu sês une gote di aghe frescje. Si ancje jo o ai la sensazion di pensâ in nessune lenghe, a mancul cuant che i pinsîrs a son libars, no concrets, che no àn bisugne in chel oment di jessi doprâts. Cuant che i pinsîrs deventin comunicazion alore jentre la bisugne di doprâ un lengaç. Ma po jessi chel dal cuarp cuant che tu sês in confidence cu la tô femine, o chel di une lenghe vere. Alore ti dîs che par me funzione che o cjali cui che o ai denant, e o sielç la lenghe.