torek, 02. september 2008

5000 daspò di Crist: Homo sapiens sapiens sapiens / V letu 5000: Homo sapiens sapiens sapiens

Lis lenghis dal mont a cognossin fenomens universâi venastâi fenomens che si cjatin in dutis lis lenghis.
La reson par chest fenomen comun e je semplicementri il fat che la gnuche di cualsisei cristian e funzione secont lis istessis modalitâts metudis a disposizion dal hardware biologjic.
Si pues dî – in consuecuence – che il risultât »i fenomens universâi« al nas secont un hardware minim comun che al prodûs simpri lis stessis robis. Nuie strani che chescj universâi si cjatin ancje inaltrò te musiche, art o tes relazions tra i omps viôt la storie che si ripet continuementri.

Cualis sono i universâi?
Al moment no si pues dî ancjemò nuie di precîs stant che dutis lis lenghis dal mont no lis cognòs nissun (e no lis cognossarà mai nissun) parce che a muerin e a nassin daûr un procès che no si ferme mai. Ancje chel procès il mudâ constant al somee une vore ai procès de evoluzion umane, però al reste vierte une domande:
Sì, pardabon lis lenghis a mudin il lôr sisteme gramaticâl, il vocabolari za di plui di vincj mil agns, però di chê altre bande no rivin a un gnûf nivel a rivuart de eficacitât e de eficience o de fuarce di espression o a rivuart de capacitât cemût esprimi miôr un pinsîr astrat o semplicementri fâ plui eficace la comunicazion.

Par mudaments di base cuntun gnûf imprest clamât »la lenghe future« plui eficace al covente salacor a spietâ che il procès di evoluzion al va indenant e fa nassi un gnûf tip di omp venastâi daspò il Homo sapiens sapiens (Cro Magnon) 30.000 prin di Crist tal 5000 al podarès vignî il »Homo sapiens sapiens sapiens«. Alore in dôs peraulis: Se o vessin un gnûf tip di omp, o varessin ancje un gnûf tip di lenghe.

Viodìn un esempli di un cussiclamât universâl:
A disin che si doprin plui dispès lis vocâls altis tant che »I« o »U« (altis parce che si cjatin te bocje in posizion alte viers il palât (latin »palatum« = il sotet de bocje) cuant che si vûl esprimi alc che al è o sta di dongje, familiâr, cognossût, simpatic.
Tant che prototip viôt:
sloven: TU (chi-dongje) TAM (là lontan)
furlan (dome che mi ven iniment)
dongje, di cûr: dolçut, piçul, frut, mame, ninin, frutin, biel, picinin, minût
lontan: volpat, talianot, grant, lontan, brut
TIP DONGJE:
Diminutîfs
-UT cjasute, pierute, cliput, dispessut
-INE (feminin) gjaline, regjine
-IN ’Sefin , cinisin, celestin , benin
-EL, -ele, pl -ei, -elis: formaiele
-ET, -ete, pl -ets, -etis : cucjete
-UÇ: cjaruç ; bevuçâ
-IÇ: maladiç , postadiç, pustiç
-IT: robite
-Ûl: fritule, linzûl, bassarûl


TIP LONTAN
Incressitîfs
-OT cjanot , gruessot
-ON cjavon, grandon, une vorone, mangjone, lavoronâ

Peioratîfs
-ART testart
-ASTRI fiastri
-AT femenate , bolpat , buiat , piçulat
-AÇ jerbaçis, bevaçâ
Biei ancje i esemplis ongjarês:
DONGJE itt »chi«, pici »piçul«, anyu »mame«, kicsi »piçul«, közel »di dongje«, szép „biel“
LONTAN ott »là, là jù«, nagy »grant«, távol »lontan«, ronda »brut«
Todesc:
DONGJE: hier »chi«, klein »piçul«, mutti »mame«, süß »dolç«
Sufìs –I : Omi, Vati, Mami, Mutti, Baby
LONTAN: dort »là, là jù«
Sloven:
DONGJE tu, tukaj (tuki), tukajle (tukile), kle »chi«, majčken, mickan »piçul«, mami »mame«, blizu »di dongje«
LONTAN tam »là, là jù«, daleč »lontan«
Al bisugnarès fâ une statistiche par mostrâ se si trate di alc di regolâr o no.
I universâi a son p.e.:
La lenghe specifiche no fa part dal materiâl gjenetic, bisugne imparâle
svilup continui (la lenghe e cambie, ancje in comunitâts isoladis viôt p.e. la Resie, a bastin 300-400 agns par mudâ une fevelade fin a chel pont di fâ nassi une gnove lenghe)
ogni comunitât e fevele une lenghe
i nemâi no puedin imparâ la lenghe umane
la lenghe umane e à almancul dôs vocâls (p.e. tal Caucas la lenghe abasiniche »Abaza« e cognòs dome dôs vocâls »a« e »y«).
Ogni lenghe umane e cognòs/e je organizade/funzione secont un sisteme gramaticâl
la lenghe umane e dopre un sisteme di intonazions
la lenghe umane e cognòs peraulis cence un significât concret p.e. tal furlan i articui
elements di caratar dimostratîf / deictic p.e. pronons dimostratîfs
nons di persone
ogni lenghe che al cognòs il futûr al cognòs ancje il passât (viceviers però no)



V letu 5000: Homo sapiens sapiens sapiens

Vsi jeziki sveta imajo nekaj skupnega, določeni pojavi se najdejo povsod, v vsakem jeziku.
Razlog je preprost, umske zmožnosti so omejene in nudijo tudi glede na jezik in izražanje, mišljenje podobno biološko izhodišče.
Torej razpolagamo z neko minimalno skupno računalniško opremo, tudi jezikovne univerzalije, skupne lastnosti, so že vgrajene, zato tudi ni čudno, da se tudi drugje najdejo univerzalije v umetnosti, glasbi, obnašanju, kar recimo dokaže dejstvo, da so ljudje neodvisno eden od drugega prišli do podobnih iznajdb, družbenih organizacij itd.


Katere so te univerzalije?
Ni mogoče govoriti o univerzalijah, ker ne poznamo vseh jezikov sveta, niti približno ne, dodatni problem pa je, da se jeziki stalno spreminjajo.
Jeziki se spreminjajo, spreminja se slovnični sistem in besedni zaklad, izgovor, to nenehno spreminjanje spominja na evolucijski razvoj. Toda odprto ostaja vprašanje, medtem ko evolucijski razvoj stalno izboljšuje posamezne sisteme, jih naredi učinkovitejše, se to očitno pri jezikih ne dogaja, saj za obdobje zadnjih nekaj tisoč let (izročila), ni mogoče opaziti, da bi postali jeziki »drugačni« do te mere, da bi postali učinkovitejši glede na izražanje misli, kot komunikacijsko sredstvo itd. Za takovrstne inovacije bi bil potreben nadaljnji evolucijski razvoj človeka nasploh Homo sapiens sapiens (Cro Magnon 30000 pr. n. št.) in v letu 5000 Homo sapiens sapiens sapiens?.


Poglejmo zanimiv primer univerzalije:


Nekateri trdijo, da so visoki samoglasniki kot »i« in »u« (imenujejo se visoki, ker se položajsko v ustih nahajajo na visokem mestu na »palatum« = trdo nebo v ustni votlini za zobmi)
rabijo pogosteje, kadar se označuje nekaj, kar je blizu, znano, priljubljeno, ljubko itd.
Prototip tega je prav slovanski par TU (blizu) : TAM (daleč)
Lahko bi našteli še številne primere:
Furlansko »Blizu, ljubko« dolçut (sladek), piçul, picinin, minût (majhen), frut (otrok), mame (mami), ninin (ljubek), frutin (otrok)
daleč: slabšalni priponi –AT, -OT, ali -ON: volpat, talianot, grant (velik), lontan (daleč), grandon (zelo velik)
chi (blizu): là (daleč)
madžarsko:
BLIZU itt »tu«, pici »majhen«, anyu »mami«, kicsi »majhen«, közel »blizu«, szép „lep“
DALEČ ott »tam«, nagy »velik«, távol »daleč«, ronda »grd«
nemško:
BLIZU : hier »tu«, klein »majhen«, mutti »mami«, süß »sladek«
DALEČ : dort »là, là jù«
Slovensko:
BLIZU tu, majčken, mickan, mami, blizu, mucika, ptiček, -ica, -ček
DALEČ tam »là, là jù«, daleč »lontan«, -oba : grdoba
To je samo nekaj primerov (na kratko), potrebno bi bilo napraviti statistiko.
Nekaj univerzalij:
jezik se ne podeduje, samo zmožnost
jeziki se stalno spreminjajo, v primeru slovanskih jezikov kot tudi slovenščine lahko ugotovimo, da so se ti jeziki v enem tisočletju razvili v samostojne jezike. Izolacija pospešuje spremembe, zato imamo v hribovitih predelih več narečij glej primer samostojnega razvoja Rezije, medtem na Madžarskem na odprtem (mešanje narodov, selitve itd.) zopet manj narečij
Vsaka človeška skupnost govori nek jezik
Živali se ne morejo naučiti človeški jezik (tudi če bi znali proizvajati glasove)
Vsak človeški jezik je urejen v nekem slovničnem sistemu
Vsak človeški jezik ima najmanj dva samosglasnika (npr. v Kavkazu abazinski jezik »Abaza« pozna samo samoglasnika »a« in »y« (polglasnik).
človeški jezik ima vedno sistem intonacij
človeški jezik vsebuje vedno tudi besede, ki nimajo nobenega konkretnega pomena, izražajo npr. slovnični odnos, členi ipd.
Vsak človeški jezik ima kazalne elemente / kazalne zaimke
Osebna imena
Če jezik pozna prihodn(j)ik, ima tudi preteklik (obratno ne), to je dokaj zanimivo

3 komentarji:

Jaio pravi ...

Interessantissim il to espost. Pecjât che pai furlans in gjenerâl e pai blogarins chi ator in particolâr chestis rôbis a sunin come tam in sloven. Al si puedarès cjacarâ de ü francês par viodi indulà metile, vidût ch'a é plui dure che le nestre e po tirâ fûr chê inglêse ch'a no sarès âti che (A si dîs) une ü francês mâl pronunciade e ch'a é deventade you ma che secont indulà ch'a si cjate a cambie e a puès deventâ come la eu francês o la ee viarte o la a scierade o ancje une u pronunciade ae taliane:-)

Jaio pravi ...

Daspó, comparâ lis lenghis. Indulà si cjatino plui vocâls e indulà si cjatino di mancul e ce vuelial dî.
Chê lenghe dal caucaso, a mi ha fat pensâ ae prime vôlte ch'o soi stât in Polonie che sintint cjacarâ i polacs al mi someave ch'a doprassin dome consonants come in te peraule (O le scrîf mâl, scûse:-) Spczprosze.
Ch'al sedi un segno evolutîf leât ae civilisazion? Dutcâs, l'inglês al somee vê cjapât le corse par cjapâ il puèst di dutis chês âltris come ch'al ere stât cul latin in Europe...Spietant ch'a si svôlti sul cinês:-)
Mandi mandi

Janez Erat pravi ...

la ü francese le metarès adun cu la "I" e la "U" in ogni câs un sun che al à il protosignificât (une biele peraule!) "DONGJE" tant che la "I". La vocâl "I" e je propit il prototip viôt p.e. la peraule "NININ".
Interessant al è forsit ancjemò chest: lis lenghis plui dopradis inglês e cinês a àn un sisteme analitic e in fin ancje chest al è interessant ancje la lenghe latine e je deventade analitiche viôt il francês,
però jo no fevelarès di un segn evolutîf in chest câs.
Il vocabolari lis espressions astratis p.e. la stilistiche e je forsit leade ae civilisazion.
Si trate di un teme interessant, la cuistion “evoluzion” e lenghe.
Magari cussì no no cognossin la lenghe dal om di Neanderthal, lis esperts a crodin che ancje il om di Neanderthal al veve vût la abilitât di fevelâ.