scjampâ / uiti

Spindi e spandi o „a macin tancj che a cjapin”, "cui che al spint di mancul al è plui siôr" - nuie di gnûf, jo lu cîr di fâlu za di agns, no parcè che jo o sedi plui furp di chei altris, no semplicementri lu fâs par mancjance di bêçs.

Lu dîs vuê, parcè che mi pâr un fat atuâl plui che mai.
Strani, ma mi pâr tal timp di crisi e di pôris - pôre di pierdi il lavôr ... - il consum al reste une vore fer, forsit ancje parcè che al devente un mieç che al jude a dismenteâ i problemis di ogni dì.

Une altre rispueste tipiche o reazion tal nestri timp e je la emigrazion, ae int, ancje se no lu fâ, i plâs a zuiâ cu la possibilitât di scjampâ.

A fin fat: cemût e dulà scjampâ intun mont simpri plui globâl?

uiti

Zapravljati, trošiti - kar pride not gre ven (ali pa gor na račun), kdo manj troši, ta je bogatejši (ne zato ker mu več ostane v denarju, pač pa zato ker mu je treba manj denarja "pridelati") - nič novega, jaz to že nekaj let preučujem v praksi (ali pa praksa preučuje mene?), ker pač itak ni kaj dosti bilo, če je malo, potem se proračun enostavno sam od sebe zmanjša.

Danes sem se tega spomnil, ker je zadeva spet na dnevnem redu: če poslušaš ljudje, nimajo za kruh, pet minut kasneje pa to in ono si bom kupil, pa še to, poj pa še to, pa tam imajo to, tukaj to ...

Čudno, zdi se mi, da v času splošne krize, svetovne inflacije (kar si prej kupil za marko, danes dobiš za evro) - strah pred brezposelnostjo... - poraba ne pada, poraba je del človeškega življenja, to ne spremeniš od danes na jutri in v krizi se ljudje tolažijo tudi s kakšno dodatno igračo..

Opažam, kar se je tudi že nekajkrat v zgodovini ponovilo, je, da ljudje v času gospodarske krize začnejo sanjati o možnosti emigracije. Dosti jih je, dogaja se to že v Nemčiji, ki se izselijo. Samo v Avstrijo se je v zadnjih nekaj let priselilo več kot 100 tisoč Nemcev iz Nemčije.

Ampak tudi v Avstriji ni drugače, kako le uiti ali kam v globaliziranem svetu?

Design di Pieri / Petrov dizajn

La bandiere slovene e je la pome de rivoluzion di 1848, i colôrs blanc-blu-ros a vignirin sielzûts sul congrès panslavistic a Praghe tal 1848 tant che colôrs “uficiâi” dal panslavisim o dai Slâfs.
Al istès congrès e ven precisât ancje il imni unitari par sloven "Hej Slovani" (par furlan “Hej Slâfs”), doprât po dopo tant che imni de Jugoslavie socialiste e ancje te seconde vuere mondiâl tant che imni dal satelit hitlerian la prime republiche Slovache.
Dite cun altris peraulis dutis lis nazions cun lidrîs slavis cence stât de facto in chel timp ancjemò minorancis a ciririn un aleât, in oposizion cul “pangjermanisim” ( o ancje “Alldeutsche Bewegung” une reazion ai vueris napoleonichis cu la smire di screâ une union tra la Austrie e Prussie )
cussì plui o mancul dacuardi a sielzerin la Russie tant che »grant fradi«, cussì la bandiere russe e ven doprade tant che »bandiere slave« e fin al dì di vuê ancje tant che bandiere slovene, slovache, sorbe e v.i.
La bandiere russe invezit e diven de bandiere de Moscovie.
Però, parcè someie la bandiere neerlandese ae bandiere russe?
Il concet de tricolôr cui colôrs pognets lu veve tirât sù dai neerlandês Pieri I il Grant di Russie lavorant intun cantîr navâl tai contôrs di Amsterdam.
Alore: i colôrs a divegnin di Mosche, il design a mieç di Pieri di Amsterdam.

Petrov dizajn
Slovenska zastava je plod marčevske revolucije leta 1848, barve bela-modra-rdeča so na panslovanskem shodu v Pragi leta 1848 določili za barve panslavizma (vseslovansko gibanje) ali enostavno za slovanske barve. Na istem shodu so tudi sprejeli kot „vseslovansko himno“ pesem „Hej Slovani“, ki je bila tako himna Hitlerske zaveznice prve Slovaške republike med drugo svetovno vojno in po vojni socialistične Jugoslavije.
Nedržavni slovanski narodi s Čehi na čelu, torej v položaju manjšine, so iskali zaveznika, tudi kot odgovor na takratni “Pangermanizem” (ali “Alldeutsche Bewegung” odgovor na napoleonske vojne, zgodnja zamisel zedinjenja Avstrije in Prusije v Velikonemško državo), našli so velikega brata v Rusiji, čeprav je ta brat imel tudi kakšno hibo, tlačil je namreč svojega brata Poljaka pa še nekatere druge, tako je služila ruska zastava za vzgled za slovansko in potem so jo prevzemali, eni v nespremenjeni obliki tako Slovenci, Slovaki, Lužiški Srbi, drugi v malce spremenjeni obliki: Čehi, Srbi, Hrvati itd.
Odkod pa ruska? Barve so barve zastave Moskovske kneževine.
Zakaj pa je podobna nizozemski zastavi? Tudi to naj ne bi bilo naključje, trikoloro z vodoravnim razporedom barv naj bi Peter Veliki prinesel z Nizozemske, kjer je delal v neki ladjedelnici blizu Amsterdama, menda kot navadni vajenec.
Torej: barve pridejo iz Moskve, dizajn je pa Petrov.

tempo rubato / spremenljiv tempo

Jo musicist di râr „antitalent” o ai cognossût di persone – graciis a Christian Romanini – la zovine cjantante carintiane Lisa Stern e il compositôr e film musicist Eric Spitzer Marlyn ducj i doi si interessin une vore di culture e lenghe furlane – prin di dut de cjançons popolârs furlanis. A àn produsût la CD „Rubato” cun cjançons furlanis, carintianis slovenis e todescjis cun melodiis di Afriche, Curdistan.. a mi mi plâs la combinazion di cjançons dal mont tradizionâl, ancje conservatîf vistît di fieste..
cjalait ce

spremenljiv tempo

Jaz, redki primerek glasbene nenadarjenosti sem osebno spoznal – hvala Christianu Romaniniju – avstrijsko koroško pevko Liso Stern in skladatelja, predvsem filmske glasbe Erica Spitzerja Marlyna, oba se zanimata z neko vrsto občudovanja za furlanski jezik in nepoznano furlansko ljudsko glasbo, ki je, čeprav se že dolga leta ukvarjam s furlanščino, komaj kaj, ajmo po pravici, sploh nič ne poznam.
Njihova nova zgoščenka „Rubato” je neke vrste raziskovalno delo, furlanske, slovensko koroške in nemško koroške ljudske pesmi v spremljavi melodij iz Afrike, Kurdistana in ..poglejte

fruts / otroci

la peraule slovene „otrok” (sclâf antic ”otrokъ”) che e vûl dî „frut” e diven di *ot- /od-„di”’ + *ret’i /reči „dî” = „cui che nol fevele o cui che nol è bon di fevelâ”
chel istès o vin tal câs de peraule furlane
”fantat, fantuç, fantulin, fantacin, fant?” dutis dal latin „infans, infantis” < in ’in-’ + fari ’fevelâ’= “cui che nol fevele o cui che nol è bon di fevelâ”
Interessant, de peraule furlane e ven ancje la slovene „fant” (furl. fantat) (ancje se secont il dizionari etimologjic de lenghe slovene di Snoj la peraule slovene e diven de taliane „fante”)
Alore secont cheste spiegazion i fantulins no son bogns di fevelâ, almancul al vûl dî che tal passât i fantulins no jerin stât bogns di fevelâ, no jerin bogns di.. vuê forsit cussì no..


Otroci
slovenska beseda „otrok” iz neke staroslovanske predloge otrokъ je že po svoje zanimiva, prvič zato ker so jo drugi Slovani zavrgli ali jo zdaj rabijo s spremenjenim pomenom tako starohrvaško in srbsko še. òtrok, češko otrok ’suženj, hlapec’.
Beseda je sestavljena iz *ot- /od- + *ret’i /reči , torej je dobesedno pomenila nekako "tisti, ki ne govori, ali ne zna govoriti".
Zanimivo je v tem sklopu, da kaže zgodovina furlanske besede
”fantat, fantuç, fantulin, fantacin, fant?” vse iz latinske „infans, infantis” (prim. infantilnost itd.) < in ’ne-’ + fari ’govoriti’=
torej enako kot v primeru otrok : "tisti, ki ne govori, ali ne zna govoriti".
Tudi naša beseda "fant", ki jo občutimo kot ono pravo slovensko je prevzeta (izposojena za vedno) od naših zahodnih sosedov in to verjetno od Furlanov, čeprav v Snojevem etimološkem slovarju najdemo na tem mestu italijansko "fante", kar je tudi mogoče, ker je tudi naša »punca« iz italijanske »pulcella« (dekle)

Torej otroci ne govorijo, ali včasih niso, ali niso imeli kaj za govoriti, danes je to drugače
še dojenčke še v pleničkah pošljejo na razne tečaje, da ne bi kaj zamudili.

Plovial? / Dežuje?

Prime nêf. Cumò al plôf.

Prvi sneg za vzorec za kakšno uro.

Sù pes Gjermaniis / Gor v Nemčiji

mi soi insumiât di vê fat un incident stradâl, o jerin in cuatri jo un gno amì o gno fradi (no lu sai se al jere un amì o gno fradi), e ancjemò dôs personis che no lis cognòs. Daûr la guide e responsabil pal incident al jere gno amì, lui al vuidave la grande gnove mercedes nere che le vevin cjolt ad imprest di un amì di gno pari.
Subit daspò l'incident si vevin fermât par viodi ce che al jere sucedût. "nuie di grâf" o vevin fat dam ae lache di un auto parchegjât. "Anìn indevant" o disevi "al è scûr, no nus à viodût nissun".
In chel, apene impiât il motôr par tirâ dilunc, une viele di sù e jù votante agns e scjavaçave la strade. "Indaûr, la viele nus à viodût!"
Dutun bot la place si jere implenât di int che e vignive dongje di ogni dontri.
Masse tart si vin inacuarts di ce che al jere sucedût.
Noaltris a restavin fers te machine invuluçâts e disonorâts cun la vergogne di un che apene scjampât al ven fat presonîr denant dai voi di ducj. Nissun di nô cuatri no si moveve. Cualchidun al vierzeve la puarte di mê bande, e jere la viele.
"Nuie pôre, vignît ca di nô, us vevin za spietât.."
".. mi displâs pe machine, la lache..o paiarìn il dam" o cirivi di platâmi daûr di scusis in soreplui.
Ducj ator di nô nus clamavin cuntune muse di fâ pôre. Nuie ce fâ, o lavin daûr la femine che nus veve cjatât in cove.
Pôc daspò o sin jentrâts intun curtîl grant tant che un di chei che lu vin lis tignudis agriculis panonichis in Ongjarie cuntun poç e dôs taulis lungjis intal mieç.
La int si jere sentât dongje dal poç e nissun nol si interessave dal incident, si mangjave e ducj a fasevin un bacan di diaul.
Jo però nol rivavi a parà jù la pôre di ce che mi disarà il amì di gno pari chel che nus veve imprestade la mercedes.
Al jere plui il vergonzisi a dîlu ce che al jere sucedût che pôre, la vergogne di tornâ indaûr une robe imprestade lât a tocs.
"No sta fâti lambicâ di chel, il barbe nus a lassât l´anpassât, al è muart!" - "E la mercedes?"
"Cuale mercedes? Di ce mercedes stâstu fevelant?"

O tacavi a capî, che mi soi insumiât.

Il amì di gno pari al murì pôc dopo tornât indaûr des Gjermaniis, dulà che al veve lavorât par plui di trente cinc agns. Al veve fat sù une grande cjase (no une di chei panonichis cuntun poç tal mieç), une grande palacine - daspò une vite di lavôr tant che emigrant, tornât tal paîs di nassince.



Gor v Nemčiji

Bila je že noč in peljali smo se, ne vem že zakaj, po neki stranski poti, pot je postala vedno ožja in zato precej nepregledna, položaj so otežili ob straneh parkirani avtomobili. Ni bilo enostavno krmariti širokega polterenca skozi to ožino.
V avtomobilu smo bili štirje, spredaj jaz in za krmilom nek dober prijatelj, ki je z užitkom obračal volan velikega novega črnega mercedesa s pogonom na štiri kolesa. Lepotca, ki raje ne vprašam koliko stane, nam je posodil moj daljnji sorodnik in družinski prijatelj iz mojih otroških let, ki sem jih preživel v Zahodnem Berlinu.
Kljub smukaškim vijuganjem po ožini med parkiranimi avtomobili, smo trčili, oziroma prileteli v sprednji bok nekega manjšega parkiranega vozila z leve. Vedel sem, da ne bo dovolj prostora, zdelo se mi je, da ne bo šel skozi, ampak rekel nisem nič, bo že, naj poskusi, lak udeleženih avtomobilov je bil uničen in še kaj več.
Takoj po trku smo se ustavili, da bi videli, koliko je škode.
"Ni hujšega" poškodovali smo v glavnem samo lak parkiranega avta.
"Ajmo naprej" sem rekel "v tej temi nas itak ni nobeden videl."
V tem, ravno smo vžgali motor, da bi nadaljevali vožnjo, nam je neka starka, ki jih je imela že krepko prek osemdeset, preprečila pot.
"Ustavi, stara nas je videla."
Iz nič se je pred nami pojavila truma ljudi, vse naokrog je bilo polno ljudi, ki so se bližali z vseh strani.
Prepozno smo se zavedali, kaj se okoli nas dogaja.
Onemeli smo sedeli predani v usodo z občutki sramote, ki jih ima pobegli, ko mu vpričo množice spet nataknejo lisice. Nihče izmed nas ni mignil.

Vrata na moji strani so se odprla, bila je starka.
"Ne se bati, poj’te pridite k nam, smo vas že pričakovali."
"..žal mi je za vaš avto, škodo bomo povrnili...", sem se skušal skriti za odvečnim opravičenjarjem.
Vsi naokoli so nas začeli klicati, kar je delovalo ravno nasprotno v nepredorni temi.
Brez izbire smo sledili ženski, ki nas je takorekoč zalotila pri delu.
Vstopili smo na veliko dvorišče kot ga imajo panonski salaši na jugovzhodu Madžarske z napajalnikom za živino v sredini. Na vsaki strani napajalnika je stala dolga miza, kjer je bila pripravljena večerja ali glede na uro polnočna pojedina.
Posedli so se, nobeden se ni zanimal za nesrečo, jedlo se je in pilo kot na gasilski veselici.
Pri vsem tem, se nisem uspel otresti nelagodja in sramote, ki nas še čaka, ko bomo očetovemu prijatelju vrnili mercedesa, ki je bil nov, zdaj to ni več.
„Ne muči se s tem”, mi je rekel voznik in povzročitelj vsega tega, „strica ni več, saj veš, da je umrl lansko leto” – „kaj pa bo z mercedesom?”
„Kakšen mercedes? O katerem mercedesu govoriš?”

Začel sem se zavedati, vse sem le sanjal, je pa res, da je ta stric že umrl, imel je tudi mercedesa, toda ne črne barve.

hello vin!

jo no soi un mago de leteradure o de leteradure furlane, ae domande cui esal il poete "nazionâl" furlan, o rispuindarès cun Pasolini, ma lu sai che si trate di un personaç une vore controvers, rivoluzionari e tragjic e no ducj a van dacuardi. In ogni câs al è impuartant vê un poete nazionâl tant che Prešeren, Goethe o Puškin, Dante.., parcè che al è un simbul tant che la bandiere specialmentri pai popui piçui.
Fevelant di prose, o cjati biele la opare "prime di Sere" di Sgorlon e "i Forescj" di A.Brusini-G.P. Linda.
Cumò cuant che mieze Europe e je vuluçade dal scûr de stagjon, almancul tes nestris bandis, ma piês ancjemò plui a nord, mi vegnin iniment lis peraulis (Prime di Sere): »A son nome cinc, e al è za scûr come in bocje«..
Fin hello vin! - vuê invezit al è biel timp, soreli e vuê (îr sere) si davuelzarà ancje la fieste merecane, la merecanade di impuartazion, ator pes stradis zovins e ancje i plui piçui vistîts a la mode nere di elovin, parcè no „hello vin!” o „e lu vin”
tant che secont il Vanzeli di Luche „parceche chest gno fi al jere muart e al è tornât a vivi, 24 al jere pierdût e lu vin cjatât”
(par sloven: 24 Ta moj sin je bil namreč mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je najden.‹)



nisem ravno poznavalec književnosti ne svetovne, slovenske ali furlanske, na vprašanje, kdo je nacionalni pesnik (to ni vedno tudi najboljši) Furlanov, bi jaz predlagal Pasolinija (sicer bolj znan kot režiser), vem, da gre za sporno osebo, revolucijsko in tragično, glede njega niso vsi istega mnenja, eni ga imajo za največjega (kot v Sloveniji Prešerna), drugi ga imenujejo izkrivljenega kriminalca. V vsakem primeru bi bilo dobro priti do dogovora, pametno je imeti nacionalnega poeta kot je to Prešeren, Goethe, Puškin, Dante.., ker gre za simbol kot zastava, posebno za majhne narode kot so Slovenci, Furlanov pa je še trikrat manj.
Le redkokdaj sem dobil v roke kakšen pameten roman, ali se je dobro začel, ali sploh ne, ali pa je bil dolgčas od začetka do konca, bral sem tudi nekaj furlanskih, dobra sta se mi zdela Sgorlonov "prime di Sere" in "i Forescj" A.Brusinija-G.P. Linde.
Zdaj, ko smo spet v temi (ko gremo v in iz službe), kaj šele severneje, se spomnim začetka Sgorlonovega romana: »Komaj je ura pet, pa je že tema za ubit..«..
Danes je spet krasno vreme, danes (včeraj zvečer) ko praznujejo uvožene amerikanske razvade (konec koncev je tudi Božič v današnji obliki uvožen iz Amerike), po cestah je zdaj polno mladih, pa tudi najmanjših oblečenih v „hello vin!”-ske obleke ali po furlansko pisano „e-lu-vin” bi pomenilo „ej zdaj ga pa imamo” torej, zdaj ga pa imamo hudiča v črnem!